LOVKE DANICE LOVENJAK

Vojna in mir naredila mir v hiši

Objavljeno 16. februar 2017 09.05 | Posodobljeno 16. februar 2017 09.05 | Piše: Danica Lovenjak
Igralcu in komiku Bojanu Emeršiču ni nikoli dolgčas. In tudi drugim ob njem ne! Čeprav igra v sedmih predstavah v ljubljanski Drami, je v zadnjih mesecih posnel dva filma, med snemanjem oddaje Vse je mogoče pa se je že pripravljal na predstavo Vojna in mir, ki velja za najbolj vročo v teh dneh. Po premieri si je končno malo oddahnil in našel čas za klepet ob kavi.

V lokalu, kjer se dobiva, naju obdaja veliko knjig, in ko brskava med njimi, povprašam, kako je pri njem z branjem. »Prav to sem se pogovarjal s svojim prijateljem Jernejem Šugmanom. Pravzaprav mi je v zadnjih letih branje nekako ušlo, ker preveč delam. Branje je treba gojiti, imeti moraš prazno glavo zaradi zgodbe, ki jo bereš, branju se je treba posvetiti. Jaz ne morem brati samo zato, da berem. Velikokrat začnem, ker me kakšna knjiga zamika, ampak to traja dan ali dva, potem me spet potegne delo in pozabim. Največ berem poleti, ker se glava malo izprazni.« Predvidevam, da je prebral roman Vojna in mir, že zavoljo predstave. »Veš, da sem se zelo trudil, sem skakal in bral. Ampak da bi ga od začetka do konca prebral … Nisem!« Ko naročiva kavo, mi razloži, da ga je prebral po delih. »Eden najboljših romanov na svetu! Tako poln življenja je, da si človek sploh ne more predstavljati, da lahko domišljija enega človeka to ustvari.« Zato ga priporoča. »Kot je rekel režiser Silviu Purcărete, ta predstava bi morala trajati 72 ur, če bi hoteli povedati vsebino.« Predstava sicer traja 3 ure, nekaj ljudi pa je na premieri odšlo iz dvorane. »Načeloma se ne spomnim predstav, s katerih ne bi odhajali. Če so narejene nekoliko drugače, se človek nekje odloči, ali ga to zanima ali ne. Najmanj odhajajo ljudje, če so predstave povprečno, klasično, nevtralno narejene. Potem ljudje odsedijo svoje, ploskajo in gredo domov. Če pa so provokativne ali imajo odklone od normalnega, se ljudje že odločajo.« Pravi, da gre pri tej predstavi predvsem za načela. »Tudi tisti, ki niso prebrali romana, imajo občutek, da nekaj vedo o njem. Tako ima vsak gledalec neko predstavo. Takšne stvari je zelo težko delati.«

Najtežji poklic

Pri predstavi Vojna in mir sta z ženo Viktorijo prvič skupaj stala na odru. »Ja, to je bilo super. Da sva se lahko končno malo družila,« se nasmeji. »Vse sva počela skupaj in sva se, če rečem nekoliko patetično, naužila drug drugega.« Ta čas sta izkoristila predvsem za pogovor. »Običajno se vse zgodi zelo hitro. Prideš domov, imaš eno uro časa, se hočeš nekaj na hitro zmeniti in na koncu se ne zmeniš nič. Zdaj pa sva imela čas. Malo sva skupaj ždela, malo kadila, malo se pogovarjala, se naslonila drug na drugega, se ljubčkala … Vse!« Sicer sta skupaj že 13 let, poročena pa 5 let. »Kar ti je usojeno, ti je usojeno. Pravzaprav ni problema. Dokler se ne pojavi nekdo, ki ti je še bolj usojen. Ampak pri naju zdaj ni videti, da bi se kdo pojavil. Za zdaj sva zadovoljna, imava se rada in je v redu.« Pripomnim, da njegove besede zvenijo zelo poetično. »Malo je to mogoče res deformacija. V glavnem se gibamo v svetovih, ki so artikulirani, to pomeni, da je veliko drame, vedno je usodnosti likov, usodne ljubezni, usodnih razočaranj, vse je tako usodno. Posledično uporabljaš tako izrazoslovje, na tak način razmišljaš. Veliko igralcev ima težave s tem. Pri nas mogoče niti ne toliko, ker smo premajhni. Drugje pa več ali manj živijo te stvari in se hvalijo, da so skupaj že dve leti. Moji starši so skupaj 65 let,« se nasmeji. Ko počasi pije kavo, ugotavlja, da je film zelo nevarna stvar, bolj kot teater. »Ljubezni v gledališču so znakovne ljubezni. Ti jo že hočeš nekako ponotranjiti in najti način. Na filmu pa so samo oči – in oči so edini organ, ki ga je težko prelisičiti. Rdečico je težko odigrati. V primerjavi s teatrom na filmu lahko vsak vidi, da ni resnična. V filmu mora biti zares. Zato se igralci želijo v filmih malo zaljubiti, ker ti da to iskro, pogled, ki ga ne moreš samo zaigrati, ampak se vidi v očeh.« Ko pa je filma konec, si čez dva meseca že mečejo pladnje v glavo. To pa zato, ker gre za fiktivno zaljubljenost, temu lahko rečemo tudi posiljena ljubezen. Tako je igralsko življenje. Zahteva veliko stvari, ki prihajajo od znotraj. Te stvari je treba iskati, motivirati se moraš, da jih najdeš. Tudi žalost, tragedije … Vse to moraš poiskati v sebi.« Pravi, da je igralski poklic edinstven in eden težjih. »Vsi drugi poklici varujejo tvojo osebnost. Tudi kirurg mora biti zbran, ampak on lahko od doma prinese to, da se je sprl z ženo. Če se bo zbral, bo lahko tudi v žalosti operiral. Igralec pa mora odrezati. Lahko prideš najbolj prizadet in moraš biti nekdo drug, vse dokler ne končaš. To je precej stresno. Je edini poklic, ki res dreza v tisto, kar večina ljudi skriva ali si želi odrivati.«

Toliko sem star kot naš predsednik Pahor. Le da sem jaz videti mlajši.
To sem mu rekel, pa
mu ni bilo všeč.

Doma mož, na odru oče

Ko sva se z Bojanom pred dvema mesecema slišala, mi je potožil, da če ne bo doma, se bo žena ločila, a kmalu je prišla Vojna in mir in naredila mir. »Ja, res je naredila mir,« se nasmeji in pove, da si želi živeti družinsko življenje, a mu to ne uspe vedno. »Naenkrat se čas skrči in ga ni za družino. Ko se to zgodi, najlaže družini rečeš ne, tako pač je, čeprav mogoče ni čisto prav. Na televiziji ne moreš reči, da v soboto ne bo oddaje, ker nimaš časa pisati. Ne moreš reči, da ne prideš na predstavo, ker te potrebujeta žena in otrok. Potem se te stvari nabirajo in se zgodi, da nimaš časa za pogovor.« V smehu še pove: »Vsaka vojna ima v sebi že napovedan mir in vsak mir zaseje vojno. Zdaj smo v miru in že smo zasejali novo vojno, ki bo prišla bog ve kdaj, ampak zagotovo bo.« Povprašam, kakšen je bil njun odziv, ko sta izvedela, da bosta skupaj na odru. »Vesela sva bila. S tem da sem jaz takoj rekel: 'Viktorija, boš videla, da bom jaz igral tvojega fotra.' Pošalil sem se, ampak na koncu je res tako.« Torej gre bolj za očetovske objeme? Bojan v smehu odgovarja: »Kakor kdaj. Včasih gre foter tudi malo dlje.« Za svoja otroka upa, da ne bosta imela igralskih ambicij. »Ne vem, če bi si to želel. Jaz sem bil v lepem obdobju igralec, pa bom šel čez 10 let v pokoj. V to, kar se danes spreminja igralski poklic …« Zavzdihne, srkne kavo in nadaljuje: »Za svoja otroka bi si želel, da najdeta nekaj, kar ju res veseli. Zares srečni se mi zdijo samo tisti, ki so našli poklic ali neko stvar, ki jo počnejo in jih res zanima. Tisti običajno nimajo problemov tudi z drugimi stvarmi v življenju. Če pa postane moto tvojega življenja moram zaslužiti denar in nekaj početi, da zaslužim ta denar … Ti ljudje so težko srečni. Želim jima samo, da najdeta nekaj, pa čeprav je to peka hot dogov v neki hišici, kar bosta delala z največjim veseljem na svetu. Potem bosta po mojem srečna.« Vsi tega ne najdejo, pri njem pa se je hobi spremenil v poklic »Jaz sem zadovoljen.« In tudi srečen? »Ja! A ne izžarevam tega?« se nasmeji.

Najdražji voznik v družini

Čeprav že razmišlja o pokojnini, o svojih 53 letih pravi: »Toliko sem star kot naš predsednik Pahor. Le da sem jaz videti mlajši,« se igrivo nasmehne. »To sem mu rekel, pa mu ni bilo všeč.« Ko prižge cigareto, mi zaupa, da je pravkar prišel z varne vožnje. »To sem moral narediti, ker so me prevečkrat dobili radarji in so mi vzeli voz-
niško. Dobil sem pogojno kazen in eden od pogojev je tudi, da opraviš tečaj varne vožnje. Da zapraviš nekaj več denarja, da si boš zapomnil.« Varno vožnjo priporoča vsakemu, ki vozi. »Viktoriji sem rekel, da jo bom prisilil,« razloži, da je šele pred kratkim začela voziti. »Prenaporno je, če sem samo jaz šofer v hiši, ker sem najdražji šofer. V tem času, ko jo okrog vozim, bi lahko marsikaj delal in zaslužil.«

V odnosih pa se mu zdi spoštovanje ključnega pomena. »Če hočeš imeti družino, je prva stvar spoštovanje. Jaz spoštujem Viktorijo in upoštevam, da ne mislim samo nase. Če bi na primer jaz gledal nogomet, njih pa ne bi upošteval, to ne bi šlo daleč. Pomembna je enakopravnost vseh članov.« V smehu pove: »Tudi pes mora imeti svoj trenutek, in če hoče gledati pasjo oddajo, jo bo gledal.« Glede na to, da ima 20 let mlajšo ženo, je kaj ljubosumen? »Ne, ker mi ne daje občutka, da bi moral biti ljubosumen.« In doda: »Veš, tudi to je spoštovanje. Če vidiš, da ima nekdo probleme s tem, da ne ustvarjaš teh problemov.« Ob tem rečem, da sta si očitno res usojena, Bojan pa pripomni: »Ne vem. To ti bom lahko rekel, ko bom umiral, če boš prišla blizu.« In že odhiti domov k družini.

image

Deli s prijatelji