Ljubitelje diatonične harmonike navdušuje že dobri dve desetletji, ima tudi svojo glasbeno šolo. Za tiste, ki so preveč oddaljeni, pa je na voljo njegov računalniški program, s katerim se lahko igranja na harmoniko naučite kar doma.
V nedeljo imate v Velenju veliki promocijski koncert ob izidu že sedme plošče Na Špici. Kako bi opisali ploščo in kaj pričakujete od koncerta?
V nedeljo bo v Domu kulture v Velenju zelo veselo, saj bomo izvedli koncert, ki bo obenem promocija mojega najnovejšega albuma Na Špici, na katerega sem zelo ponosen. Vse skladbe so bile posnete v Studiu Mihelič, pri snemanju pa so mi pomagali Tadej Mihelič, Boštjan Merhar, Lovro Sadek in Boštjan Merzdovnik. Naslovi skladb na zgoščenki so pretežno iz okolja, iz katerega prihajam: Na Špici, Izlet na Kozjak, V Šentilju je najlepše, S kolesom po Šaleški dolini, Na gradu Schwarzenstein, Na srečanju harmonikarjev, Kasaška polka, Na trampolinu … Na koncertu bom nastopil s prijatelji, sodelovala bosta Orkester Goter in ansambel Novi spomini, predstavil se bo Anže Krevh, državni prvak na diatonični harmoniki 2015, nasmejal pa nas bo Matjaž Javšnik.
Leta 1999 ste bili ste absolutni svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko. Znanje že dolgo podajate naprej v svoji glasbeni šoli, ki se lahko pohvali z velikimi uspehi, saj je med drugim letos svetovni prvak postal vaš učenec Nejc Pačnik. Kako se spominjate svojega uspeha in kako ponosni ste na Nejca?
Človek ne more verjeti, kako hitro čas beži. Novembra bo že 16 let od osvojitve najvišje lovorike na področju diatonične harmonike, kar 22 let pa harmoniko tudi poučujem. V tem času smo vzgojili številne državne, evropske in svetovne prvake. Letos imamo tako kar dva aktualna prvaka: državnega prvaka Anžeta Krevha in svetovnega prvaka Nejca Pačnika. Seveda sem na oba zelo ponosen.
Slovenski harmonikarji nasploh pobirajo nagrade po mednarodnih tekmovanjih. Menite, da smo v prednosti zaradi zapuščine velikanov, kot sta Avsenik in Slak?
Te glasbe sploh ne bi bilo, če ne bi imeli velikanov, kot sta bila Slavko Avsenik in Lojze Slak.Za razvoj diatonične harmonike in njene glasbe pa gre tudi zelo veliko zaslug gospodu Francu Miheliču. Na splošno pa je znano, da smo Slovenci preprosto najboljši v igranju diatonične harmonike, to nam je preprosto v krvi.
Glasbena šola Goter deluje po številnih krajih po Štajerski, po novem pa tudi v Ljubljani.
Kot sem že omenil, harmoniko poučujem že 22 let. To počnem z največjim veseljem, saj je glasba preprosto moje življenje. Sam učim v rodnem Šentilju pri Velenju, Radljah ob Dravi in sosednji Avstriji. Po sistemu GŠ Goter pa se je mogoče učiti tudi v Dravogradu, na Ljubečni, v Šentjurju, Vojniku, Ljubljani, Tinjah, Sv. Juriju ob Ščavnici in Mali Nedelji. Dogovarjamo pa se tudi že za nove lokacije.
Pred leti ste nase opozorili tudi z računalniškim programom za učenje diatonične harmonike. Ga skozi leta kaj posodabljate? Kakšni so odzivi tistih, ki so se učili ob pomoči programa?
Računalniški program VSLN (Vsak se lahko nauči) je bil prvič predstavljen leta 2006 na Celjskem sejmu, kot prvi profesionalni program za učenje diatonične harmonike na svetu, zanj smo leta 2008 v Berlinu prejeli visoko priznanje Commenius EduMedia Siegel Plus. Lahko rečem, da smo s tem programom naredili veliko dobrega za diatonično harmoniko, saj smo ljudem v Sloveniji in zunaj naših meja omogočili pravilno in kakovostno izobraževanje, ki ima številne prednosti. Učite se lahko doma, kadar imate čas, in se ni treba nikamor voziti. V bistvu je vaš učitelj Robert Goter vedno pri roki. Novost izpred dveh let pa je tudi program goterplay, s katerim se lahko učite bodisi prek računalnika bodisi prek tablice ali pametnega telefona.
Lahko bi pomislili, da vam je harmonika že kar prirasla k telesu. Kaj pa radi počnete, ko jo vseeno odložite v kot?
Družina je seveda na prvem mestu, radi se kopamo in hodimo na izlete. Starejši sin je letos začel hoditi v šolo, čas res hitro beži. Rad pa preberem kakšno dobro knjigo ali si ogledam kakšen dober film. Vedno pa snujem tudi nove glasbene in poslovne načrte za prihodnost.
