Nima sreče s svojimi deli

Emil Memon je stal pred platnom in skoraj v zadregi – malo zaradi stalnega izgubljanja stavkov iz začetnih slovenskih glasov v angleščino, ki je očitno postala njegov jezik razmišljanja, malo zato, ker to mora početi – razlagal svoje zgodnje ameriško delo. Na velikih kosih, vidno spetih na robovih, sta zarisani človeški silhueti združevali cestno umetnost grafitarjev in nedolžno silovitost prvih jamskih slikarij. »To je eno od mojih redkih ohranjenih del iz zgodnjega obdobja, večina je bila uničenih, to pa je kot po čudežu preživelo.« In bilo znova razstavljeno po več kot dvajsetih letih.

Kultura in jezik

Memon se je rodil leta 1957 in je slovenski umetnik, slikar, grafični oblikovalec, filmar ter glasbenik, ki že več let – skoraj večino ustvarjalnega obdobja – živi v New Yorku, v drugem, verjetno po vseh letih celo skoraj prvem domu. Njegovo zgodbo je treba izluščiti iz nepresahljivega toka misli, ki pogosto prekrivajo druga drugo; pojasnila se izgubljajo v nenadnih prebliskih, zapletenost pa dobi novo razsežnost, ko se poskuša vrniti v slovenščino in potem spet zdrsne nazaj v angleščino. Tudi ko vneto pojasnjuje, da sta kultura in jezik edini vezivni tkivi naroda, ki jima pripada. A pripoved ni zmedena, ampak je navdušujoč splet podob, zgodovinskih utrinkov, filozofskih teorij in pogledov na sodobno umetnost.

Del tega toka je bila v nebeško modrem popoldnevu na brezhibno belo pobarvani terasi sredi Soha – osupljivo lepo stanovanje ni njegovo, ampak last njegovega zbiratelja, ki je te dni pripravil mini retrospektivo treh njegovih stvaritev – zgodba o uničenju in preživetju njegovih zgodnjih del. »V zgodnjih osemdesetih je v New Yorku vladal urbani mit o ljudeh, ki naj bi živeli v podzemnih predorih. Britanski filmar, ki je snemal film o tem, pa me je vprašal, ali bi sodeloval.« Del projekta je bilo omenjeno platno. Memon je z vidnim užitkom pripovedoval, kako so ga med snemanjem pripeli na betonski svod predora, kjer je »zaživelo svoje življenje in tako preživelo uničenje drugih«.

Restavriranje pri 23 letih

Namesto da bi nadaljeval s tragedijo, ki je oskrunila druge stvaritve, je hitro preskočil na kritiko režiserja, ker je film namesto kot umetniški projekt predstavil kot dokumentarec. »Na BBC se je nenadoma pojavila moja podoba kot podoba odvisnega brezdomca. To me je spravilo v čisto brezumje, spraševal sem se, koliko prijateljev imam v Londonu, ki so to videli,« zdaj že sprijaznjeno pojasnjuje. In doda, da ima zgodba tudi dobro plat, »saj je vse skupaj ohranilo to sliko«, ter se ponovno zazre v modro platno.

Uničenje njegove umetnosti se mu je zgodilo že na začetku ustvarjalne poti, ko so delavci v Zagrebu pred razstavo slike s tovornjaka dobesedno zmetali na prosto, nato pa je ploha vse razmočila do neprepoznavnosti. »Očitno nimam sreče s svojimi deli,« se nasmehne in doda, da ga »ne bi motilo, če bi jih, ne vem, poteptali sloni ...« Toda po posredovanju kustosa zagrebškega muzeja, ki je želel odkupiti slike, so jih začeli restavrirati. »Na neki način se mi je zdelo zabavno, da me že pri 23 letih restavrirajo,« se danes muza Memon.

Stari in novi Memon

Po gimnaziji je želel postati filmar, zato se je odpravil na znano filmsko šolo v poljski Łódź, na »epsko potovanje čez železno zaveso«, kot pravi. A je odkril, da ne zna poljsko, kot Koprčan pa ni imel težav z italijanščino. Zato je končal na akademiji lepih umetnosti v Firencah. To so bila svinčena sedemdeseta, po eni strani čas avtonomnih univerz in alternativnega gibanja, razgibanega življenja, po drugi pa Rdečih brigad in atentata na Alda Mora, državne represije v Italiji ter nasilnih vdorov na univerzo.

Vse to je močno vplivalo na njegovo ustvarjanje, ki se je nadaljevalo na specialki v Ljubljani. »Sem študentska generacija z – na primer – Irwini, pa odlično Ejti Štih, Milanom Čohom ...« Soustvarjal je ljubljansko subkulturo na začetku osemdesetih, pustil opazno sled na nastajajoči videosceni, razstavljal je po vsej Jugoslaviji.

New York je prišel skoraj sam po sebi, zaprosil je za Fulbrightovo štipendijo in odšel na sloviti inštitut Pratt, eno vodilnih umetniških akademij v ZDA. Takrat je nastal Modri film, video o telesu, literaturi in mestu, ki je del slovenskega digitalnega videoarhiva Diva. Te dni je utripajoč zaslon z modrikastimi prizori združil s povsem novim, z žarečim platnom z ostrimi, izrezanimi liki v geometrijsko ognjenem krču. Skupaj z videom tvorita kontrast in hkrati celoto. Starega in novega Memona.