Tu pa tam je bil naslov njegovega prvega filma. Stal ni skoraj nič, postal pa najbolj gledan film leta 2005 v Sloveniji. Čista diverzija smrkavca, ki nikoli ni dal prav veliko na formalno filmsko izobrazbo. Sploh ne, če se govori o AGRFT. Zastarela inštitucija v enako zatohli državi Sloveniji, ki stagnira že 75 let. Tako pravi Mitja Okorn, letnik 1981, ki že štiri leta živi in dela na Poljskem.
Pisma sv. Nikolaju je film, s katerim se je prišel pokazat na Liffe v Ljubljano
Iz Londona je posebej za to priložnost priletel njegov prijatelj, producent Duncan Kenworthy, ki je med drugim produciral uspešnico Štiri poroke in pogreb. Kenworthyjeva naklonjenost in podpora Mitji Okornu seveda dvigujeta ceno na svetovnem filmskem trgu. Na Poljskem bi ga menda radi vzeli za svojega. Zanj so že slišali tudi v ZDA. Hollywood mu skoraj ne bi smel pobegniti, je slišati.
Slovenija pa ne ve prav dobro, kaj naj počne s svojim uporniškim smrkavcem
Gledalci bodo najbrž šli gledat njegova Pisma sv. Nikolaju, čustveno komedijo, postavljeno v božični čas, ki bo prišla na spored slovenskih kinematografov 15. decembra. Filmski kolegi pa se bodo bržčas še naprej zmrdovali. Preveč hollywoodski in premalo komercialen, tako nekako so menda uradniki pred leti »modro« argumentirali zavrnitev njegovega scenarija. Paradoks, ki Mitjo še vedno jezi, medtem ko se še naprej trudi, da bi končno oživil svojega Člana. Film po zgodbi Saše Dragaša oziroma Saše Vrtnarja. Epsko in hkrati osebno dramo o mafiji, razpadu neke države, tranziciji. Mitja Okorn za film, ki ga še ne snema, že ima glavne igralce, vložil je že tudi veliko denarja. Na desettisoče evrov. Potrebuje jih še kakšnih pet milijonov. Pisma sv. Nikolaju je posnel za dva.
Verjame vase in v svoj projekt
Tako kot vedno. Še ves smrkav je hodil v Cannes na filmski festival ter delil svoje vizitke in propagandni material. Pet let je trajalo, da je po vseh mogočih druženjih, po katerih so ga takoj pozabili, prišel usodni klic. S Poljskega. Že naslednji dan, dobesedno, je bil v Varšavi in režiral serijo 39 in pol. Poljsko televizijsko uspešnico. Jezika se je učil sproti. Tako kot filmske umetnosti.
V šolah si ga tako in tako niti ne želijo
Saj ne, da bi bil slab ali nenadarjen učenec, le z disciplino je imel nekaj težav. Iz šole je zaradi slabega vedenja nosil opomine in ukore. Vedno je bil pač upornik. Ampak zares zagrizen upornik. Tak, ki se upira tudi uporništvu, zato ne pije, se ne drogira, ne kadi in ne preklinja.
Zato pa veliko vpije
Diktator, tiran, ga opisujejo. Igralci ga ne marajo, ker se dere nanje. Njegova impulzivnost izvira iz perfekcionizma, pravi. Povprečnosti in nesposobnosti ne prenese. Iz ljudi poskuša izvleči najboljše, zato jih na neki način maltretira in žali. Vseeno mu je, če ga sodelavci kratkoročno ne marajo. Ko nazadnje naredi dobro stvar, ga vzljubijo, pravi.
Mitja Okorn je deloholik, ki kadar filma ne snema, razmišlja o njem. »Vsak dan je zame prekratek. Domišljija nima premora,« pravi. Za sprostitev igra golf, kar je sprva presenetilo celo njega, potem pa ga je zasvojilo. Deset let je treniral bejzbol, bil je zagrizen skejter in državni prvak v ekonomiji. Čepica s ščitnikom je njegov zaščitni znak. Snel je ni niti, ko so ga v družabnih kronikah kazali z njegovo nekdanjo izbranko, igralko Tino Gorenjak. Super ženska, pravi. Videospota zanjo ni nikoli posnel, kar še vedno nekoliko obžaluje. Zato pa ga je za Nino Osenar, na primer, in mnoge druge. Pri nas, na Hrvaškem, na Poljskem. Pa reklame tudi. Na Poljskem, ki je dvajsetkrat večja od Slovenije, za svoje delo dobi dvajsetkrat več denarja.
»Mene navdihne predvsem to, da grem čez rob. Potem sem srečen,« pravi. Zato je eden tistih, ki ga navdihujejo, trener madridskega Reala Jose Mourinho. O njem bi bilo lepo posneti film. Ampak na vrhu seznama njegovih filmskih želja je še vedno Član. Film, ki ga Mitja Okorn že leta nosi v sebi. Film, ki bi ga kljub vsemu rad podpisal kot slovenski režiser. Tu pa tam le še ima malo domotožja. Ali vsaj neporavnanih računov.
