OLIMPIJSKO STOLETJE

Malenkosti odnesejo kolajne

Objavljeno 11. marec 2012 19.00 | Posodobljeno 11. marec 2012 19.03 | Piše: Robi Loboda
Na Televiziji Slovenija so začeli predvajati dokumentarno serijo Slovensko olimpijsko stoletje, ki v enajstih delih kronološko predstavi zgodbe slovenskih olimpijcev.

Pogovarjali smo se z avtorjema Miho Žibratom in Andrejo Okorn in očitno je bilo, da sta na serijo zelo ponosna, saj sta med pogovorom dokaj čustveno podoživljala snemalne dni in kasnejšo montažo gradiva.

Slovensko olimpijsko stoletje je obsežen projekt. Kako bi ga opisala?

Andreja: 100 let mineva od prve kolajne Rudolfa Cvetka, ki je 1912 v Stocholmu dobil srebrno kolajno z avstro-ogrsko ekipo. Ampak povod ni bila le ta obletnica, saj sva že prej želela narediti nekaj takega. Tako sva že za zimske OI pred dvema letoma naredila oddaji. Za poletne igre pa je bil namen narediti nekaj bolj obsežnega, saj je tam sodelovalo tudi več slovenskih športnikov. In začeli smo snemati. Najprej sva se morala odločiti, koga bova snemala. Želja je bila, da bi pokrili vse športe, v katerih so Slovenci nastopali, izbrala pa sva tiste olimpijce, ki so bili uvrščeni nekje do desetega mesta. Predvsem sva poskušala dobiti dobitnike kolajn, kar nama je tudi uspelo. Razen treh, ker …

Miha: Eden je v tujini, drug ima zdravstvene težave in tako naprej.

Na sporedu bo 11 oddaj, prej pa sem vaju slišal govoriti o dvanajsti.

Miha: Gre za predstavitveno oddajo, ki smo jo zavrteli v Cankarjevem domu.

Andreja: Te ne bo na sporedu. Midva ji rečeva polurna, pa čeprav je dolga 40 minut (smeh). Vse olimpijce, ki smo jih snemali, smo povabili na predstavitev. Zato ni bilo smiselno izbrati in zavrteti le ene oddaje in sva naredila nekakšen zelo grob povzetek. Predstavljajte

Slovensko olimpijsko stoletje 
TVS 2 
sreda ob 21.00

si, kako je sto let zajeti v dobre pol urice. Grozljivo. A nič manj grozljivo ni bilo pri drugih enajstih oddajah, ker sva slišala toliko krasnih zgodb, a sva bila na koncu prav tako omejena z minutažo.

Miha: Posnela sva 106 ljudi in dobila 106 zgodb. Oddaje pa so dolge od 40 do 55 minut.

Andreja: Tako da ogromno, res ogromno stvari ni šlo noter. In tako težko jih je bilo vreči ven. Vsega gradiva je bilo za dobrih 300 ur!

Kako sta se lotila zadeve?

Miha: Tokrat je poudarek na slovenskih olimpijcih, česar do zdaj še ni bilo. 106 olimpijcev je seveda velikanska številka. Tej količini športnikov, ki so se uvrstili med prvih 10, bi lahko dodala vsaj še enkrat toliko drugih slovenskih olimpijcev, kar pa je časovno nemogoče. Če se bo kdo še kdaj lotil tega, vsa čast. Dosežek je že to, da ti uspe dobiti vse te športnike in z njimi uskladiti termine. Ne morete si misliti.

Andreja: Nekdanji športniki imajo službe in so zasedeni, tako da je bilo res ogromno usklajevanja.

Miha: Pri starih … starejših, se opravičujem, pa potrebuješ veliko časa, da jih sploh najdeš. Ker jih je od teh 106 ljudi 40 praktično pozabljenih.

Andreja: Gospe so poročene …

Miha: Cel hudič. Projekt je, da jih najdeš.

Katerega pa sta najteže našla?

Miha: No, najdlje je, jasno, gimnastičarka Ruža Vojsk, ki smo jo posneli v New Yorku in nas je zastopala na OI 1948 v Londonu.

Andreja: To je posnela Vlasta Jeseničnik, ki je bila takrat dopisnica v ZDA. No, ni pa je bilo prav težko najti, prej uskladiti. Kajti Marko Račič, najstarejši še živeči slovenski olimpijec, je tudi pravi kronist OI z izjemno zbirko podatkov in krasnim spominom (smeh), tako da je on povedal zanjo. Tudi pri iskanju drugih olimpijcev nama je zelo pomagal. Tudi Milena Usenik ima shranjenega veliko gradiva.

Miha: To so neverjetni ljudje. Pa poglejte, koliko je preteklo od leta 1956, in to še vedno hranijo. Sam ne vem, ali bi.

Serija poteka kronološko. Koliko se prve epizode glede na govornike in arhivske posnetke razlikujejo od kasnejših?

Miha: Prva epizoda se razlikuje od drugih. Je nekakšen uvod in zavzema obdobje do druge svetovne vojne. In jasno je, da iz tega obdobja ni nobenega živega olimpijca. Tako da sva za to obdobje uporabila predvsem stare časnike. Bila sva v NUK, Andreja še več kakor jaz. Našla sva prve zapiske z OI, sicer ne tekmovalno, ampak bolj zgodovinsko obdelano. Tako da je prvi del brez njihovih zgodb, razen Leona Štuklja, ki sem ga na srečo posnel dobrih 14 dni prej, preden je umrl.

Sta brskala tudi po zanimivostih olimpijcev?

Miha: Težko je kakšno izločiti. Nimam tako velike buče, da bi si vse zapomnil (smeh). Ampak od teh novejših, ki se jih ljudje spomnijo, je recimo zgodba Sare Isaković. Osvojila je srebrno kolajno, a je malo manjkalo, da ni pri zadnjem obratu nastala katastrofa. To je povedala prvič. In takih malenkosti je veliko.

Andreja: Za marsikatero kolajno ali kako drugo uvrstitvijo so zadaj zgodbe, za katere doslej nismo vedeli.

Miha: Kar je bil tudi namen in obogatitev serije. Same izide si lahko vsakdo sam poišče. Sploh danes lahko na internetu, kjer je sicer pol podatkov napačnih, najdeš vse. Teh zgodb pa ne boš našel nikjer drugje.

Kakšne so vajine izkušnje z OI?

Andreja: Bila sem v Pekingu in Vancouvru, zdaj pa bom šla v London, mogoče (smeh). Veselim se jih že, a da ne bo pomote, tja grem delat!

Miha: Olimpijske igre, kakor koli obračamo, so nekaj posebnega. Saj smo bili vsi na svetovnih in evropskih prvenstvih in ne vem, kje še vse. Sam osebno pokrivam odprtja in zaključke in zame je to najboljši del olimpijskih iger. Malo čudno zveni, ampak tisti rezultati me sploh ne zanimajo.

Andreja: V Pekingu sem bila navdušena, v Vancouvru pa razočarana nad odprtjem in zaključkom.

Miha: V Vancouvru sta bila najslabša odprtje in zaključek, gotovo!

Kaj pa pričakujeta od Londona?

Miha: Jacques Rogge bo na koncu, tako kot je bilo to vedno, rekel »best games ever« (smeh).

Andreja: Po protokolu. Ko sem že v Pekingu govorila z organizatorji Londona, niso rekli, da bodo tekmovali s Pekingom, saj tudi vedo, da ne morejo. Naredili bodo po svoje in drugače.

Kakšne pa so napovedi za slovenske olimpijce? Koliko bo kolajn? 

Andreja: Kolajne bodo!

Miha: Številka? Bomo prešteli: judoisti in Kauzer tri, tekvondo štiri, veslanje, če bosta Čop in Luka, pet, Kozmus šest. No, če jih bomo dobili šest, bo to največ doslej.

Andreja: In tu pomislim na tiste olimpijce iz oddaj, ki se jim za las ni izšlo, mi pa jih zato hitro pozabimo. Ali se ti izide ali pač ne. Kozmusu se bo lahko izšlo ali pa tudi ne. Malenkosti so tiste, ki odnesejo kolajne.

Miha: Pravilo, da je pomembno sodelovati, danes ne velja. Pomembno je zmagati!

Bosta športnik in športnica leta 2012 olimpijca?

Miha: Da, športnika leta bosta olimpijca, ki bosta dobila kolajno. V kategoriji ekip bo tesno kot že dolgo ne, saj razglašamo le prvouvrščeno ekipo. Zdaj se seveda ponujata dve ekipi, skakalna in biatlonska reprezentanca.

Deli s prijatelji