Ljubitelj nogometa, saj je vendar Balkanec, in v belih nogavicah, ker se mu zdi, da z njimi v času takšnih in drugačnih zapovedi o spodobnem »kvalitetno nagaja«. Zdaj počne manj neumnosti, čeprav jih ima še vedno rad, zato ker ima zanje preprosto manj energije. Navsezadnje je Robert Pešut, širše znan kot Magnifico, gospod krepko čez 40 let in oče pubertetnika, ki je precej priden.
Vse pove v pesmih
Pridni otrok mame Belokranjke in očeta Srba je bil tudi Robert, ampak tam nekje okrog 20 let, ko je opustil študij ekonomije, so vzorci njegove pridnosti dobili zelo individualen pečat. »Po svoje sem zelo moralen človek, čeprav imam norme postavljene po svoje,« je povedal v enem od svojih ne zelo številnih intervjujev. Ne zdi se mu potrebno pametovanje, ko vendar vse pove v svojih pesmih.
Uspešnice po naključju
Včasih se mu zgodi, da secirajo njegove pesmi v smislu njihove domnevne družbene angažiranosti. Pesem Magnifico je peder je tako sprožila kar nekaj diskusij o homoseksualnosti in vsem, kar spada zraven. Kdo je čefur pa je, pravijo, zaznamovala celotno generacijo mladih, ki iščejo svoj prostor pod slovenskim soncem. Še Goran Vojnović ga je citiral v svoji zelo odmevni knjigi Čefurji raus!. To Magnifica in njegov ego seveda boža, ker se mu zdi roman super, ampak svoje pesmi ni napisal zaradi družbene angažiranosti ali definiranja svoje identitete, temveč zato, ker je v življenju to vprašanje, torej, kdo je čefur, med Slovenci velikokrat slišal, pa je pač odgovoril. Tista o pedru pa je menda nastala, potem ko je nekaj zajebal (njegove besede) in mu je komentar prijateljice, Magnifico, ti si peder, lepo zvenel. In je besedam dodal še glasbo ter dobil uspešnico. Eno od mnogih.
Samo malo
Magnifica so letos nominirali za regionalno nagrado MTV, Best Adria Act (podelitev bo 6. novembra v Belfastu), in sicer za pesem Samo malo iz filma Dragana Bjelogrlića Montevideo, bog te video. Na youtubu ima okoli 800.000 ogledov. Morda bo nagrado, zato ker je pesem obnorela Srbe, zares dobil. Po njegovem mnenju je nominacija sicer prišla nekoliko pozno, saj bi je bil kot mladenič še bolj vesel, ne pa tudi prepozno.
Priljubljen v Sloveniji in uspešen v tujini
Začelo se je leta 2005 s pogodbo s Sonyjevo podružnico v Italiji, in sicer s Hir aj kam oziroma ploščo Import Export. Zdaj za Magnifica skrbi nemška založba Piranha. Tam stvari tečejo bolj urejeno, po nemško pač. Album Grande Finale, ki ga je Magnifico v Sloveniji dobrodušno razdelil ljudem, priloženega časniku Delo v 100.000 izvodih, in pri tem ni zaslužil nič, je na tujem nekoliko spremenjen izšel z naslovom Magnification. Sloga, ki ga ubira, ne uspe definirati nikomur, niti Magnifico sam se za to prav nič ne trudi in se tudi ne jezi, ko ga na kakšni kompilaciji strpajo v kategorijo balkanske romske glasbe.
Jeza se ne splača, pa še preveč komplicirano je. Magnifico pa bi rad vse počel in dojemal čim preprosteje. In predvsem brez trpanja v nekakšne vzorce. Pop, rock, balkanski melos, country, kič ... Kar ga pač prime in lepo zveni. Glasba je v službi angelov, je prepričan, ne pa nekaj, kar naj bi v človeku vzbujalo napetost in nemir. Zato ni glasbeni prevratnik, ampak žurer.
V življenju se mu dogaja
V 80. letih prejšnjega stoletja je igral v narodnozabavnem ansamblu in zaradi njegovega spoštovanja do Slavka Avsenika mu je prijatelj Jonas podaril Avsenikov portret. Skupina U redu, ki jo je nekoč imel Magnifico, je očarala s priredbo Male terase, podobno se je zgodilo, ko je Magnifico z Otom Pestnerjem posnel legendarno skladbo Trideset let. Z narodnozabavnimi Gregorji je posnel svojo Gospod, težko sem ponižen, s Silvijo pa šel na evrovizijski izbor in skoraj zmagal. Ko je tja s skladbo Samo ljubezen poslal Sestre in zmagal, pa je, in to obžaluje, ker se ne spodobi, pa še kaznivo je, mimogrede usekal Patrika Grebla. Ekscesov, razen takšnih z belimi nogavicami, namreč sploh nima rad. Se mu pa tu in tam zgodijo. Jebaj ga, takšno je življenje.
Magnifico ga poskuša jemati bolj zlahka. Prostodušno se udinja kot kuhar za dobrega soseda in brez zadrege nastopa v trgovskih središčih ali v Moskvi za izbrano bogataško družbo nekdanjega Putinovega ministra. Posebnež slovenske glasbene scene, ki še ni rekel zadnje, čeprav je pesem Ko enkrat bom umrl že napisal.
