Aktualna miss Slovenije. Nikoli nisem imel nobenega posebnega nagnjenja do katerega koli tovrstnega izbora lepih in najlepših žensk. Nisem pa tudi pritegnil prepričanju, da gre pri vsem navedenem za plitkost in povnanjeno površnost, tako duha kot srca. In Julija Bizjak, mlado dekle, polno stvarne življenjske treznosti, polno pozitivne energije, polno neke čutnosti in čutečnosti pa tudi nezaletave premišljenosti in celo zrelosti (kljub rosnim dvajsetim!), je moje stališče oziroma moj odnos do misisovja samo potrdila. Ime je dobila, ko se je njena zlata mamica na porod odpravljala (na Jesenice), pa je po radiu ravno v usodnem trenutku prepeval Aleksander Mežek tisto svojo že maltene ponarodelo uspešnico, Julija naslovljeno, in potem Julija ni bila poimenovana za Marino, kot je bilo predvideno in nekako načrtovano (za Jerneja pa tudi ne, saj je punčka, ne fantek!), temveč za Julijo. Odraščala je ob dveh starejših bratih (»Sem jima očitno glih prav težila, da sta me vedno tolerirala in s seboj in medse jemala,« pove navihano), v Lescah. »To so bili časi! Namesto barbik (ki so sicer tudi bile, no, ja, seveda so bile) sem se veliko raje z avtomobilčki igrala pa na kostanje lezla, pa kostanje in gobe nabirala, fuzbal sem tudi igrala, pa poulični hokej z rolerji tudi, malo odbojke je tudi bilo in sem bila vedno vsa buškasta in hrastasta, pa tudi ko sem bila pri babici in dedku, sem najraje oblala v dedkovi delavnici, veliko raje, kot pa da bi se z babico in s plastičnimi punčkami igrala,« se spominja najzgodnejših let.
»Dedek je bil pri nas odgovoren tudi za potice in štrudlje, kar je bila prava mala posebnost, in v tistih časih sem bila nora na rozine, s katerimi je dedek žlahtnil okus vsake potice, jaz sem mu jih pa nabrito kradla. No, danes je vse na glavo obrnjeno; rozine mi ne teknejo več tako zelo, pa jih iz dedkove potice ven jemljem, dedek se pa načuditi temu mojemu početju še vedno ne more,« nadaljuje spominjanje. »Največja vragolija tistih časov je bila katastrofa razbijaška, ko sva z bratom, popolnoma po nesreči, cel naš ne prav majhni akvarij spremenila v potisočerjeno razbitje stekleno. Pod v sobi, kjer je bil inkriminirani akvarij, je bil lesen in z bratom sva hitela brisati tisto ogromno vodovje, da se je kar kadilo, čeprav je bila voda vmes,« še pojasni. Osnovnošolsko obdobje v OŠ Frana Saleškega Finžarja v Lescah prinese Julijino sodelovanje pri pevskem zboru, pa odbojke se loti in tudi učenja kitare. »V bližnjem samostanu je kitaro poučevala čudovita sestra Tereza in jaz sem se kar k njej odpravila, pa sva tri leta akorde študirali, jaz sem jih vadila, pa pela sem zraven, je bilo vse skupaj resnično več kot lepo. No, potem so sestro Terezo premestili, moja kitara je pa onemela nekje v kotu moje sobe,« pove s kančkom vidne nostalgije.
Ponosna na medalje
»Sem se pa tudi med strelce vrinila, med strelce z zračno puško. Ne vem natančno, kako se je to zgodilo, kar pristala sem v tistem krožku, pa sem začela vaditi in sem vadila, pa vadila, pa vadila in dovadila do kar sedmih medalj, ki sem si jih prislužila na najrazličnejših tekmovanjih, in sem še danes ponosna na vsako posebej,« opiše športnostrelsko avanturo zgodnje mladostno. »V tistih časih sem bila nora na morje, kar sem še dandanašnji, ampak takrat sem bila do ušes zaljubljena v Pineto pri Novigradu, kamor smo hodili v kolonijo. Joj, kako lepo je bilo vsako poletje. Marsikaj smo našpičili tamkaj, enkrat smo celo mojo mami po telefonu naplahtali, češ da sem popolnoma neobvladljiv otrok, ki dela vzgojiteljem nevzdržne preglavice, s tem ko v fantovsko zgradbo kar naprej radovedno rine, in poklicala sem mamico in ji vse to povedala, in tudi to sem ji povedala, da so vzgojitelji naročili, naj nemudoma po mene pride, pa še ena od vzgojiteljic, ki je bila bolj za hece, je vse to potrdila. No, potem sem mamici seveda povedala, da gre samo za hec, in mami je to razumela in sprejela s smehom,« hudomušno pristavi.
»Naša valeta je bila nekaj posebnega. Pripravili smo jo v obliki skeča, v katerem je vsak od nas valetnikov pripravil svojo točko. Moja prijateljica je bila takrat moja menedžerka, jaz sem bila pa missica, čeprav niti v sanjah nisem razmišljala o kakšnem miss tekmovanju,« prikupno zažgoli in je pri tem zelo prepričljiva. Potem izobraževanje nadaljuje na gimnaziji in srednji ekonomski šoli. »Tako se je tista šola imenovala,« razloži. »No, potem sem pa v Kopru vpisala biopsihologijo, novo smer študija, a se nisem našla. Sem pa pozneje na neki prireditvi spoznala dekana fakultete za podjetništvo, delujoče v sklopu Gea Collegea, in navdušil me je za študij podjetništva, kjer sem se takoj našla, tako da smo se dogovorili o moji nadaljnji izobraževalni poti. Zdaj že opravljam izpite, ki mi jih bodo potem, v oktobru, ko se bom redno vpisala, tudi priznali,« pove z žarom v očeh. »Rada imam glasbo. Včasih se takole, pod večer, v avto spravim, pa naredim krog ali dva in glasbo poslušam. Nikoli ne bom pozabila londonske predstave Fantom iz opere, ki me je resnično navdušila. Žal mi zdaj čas ne dopušča, da bi obiskovala koncerte pa gledališče, a vem, da bom vse zamujeno nekoč noter prinesla,« sama sebi zagotovi, ko to izreče.
Brazilka kot oskuben papagaj
»Seveda mi je naslov miss Slovenije življenje dodobra na glavo obrnil, a vseeno se še kako zavedam minljivosti vsega, ne le tega naslova. Sem pa v tem letu, ko sta krona in lenta moji, doživela tudi nekaj nepozabnosti. Tako se spomnim, kako je bilo na tekmovanju za miss sveta v Londonu, ko se nas je po odru gnetlo 122 deklet, garderobo smo imele v četrtem nadstropju, dvigalo je bilo samo eno, eden izmed nastopov je bil tudi v nacionalnih nošah, in predstavljajte si, kako se 122 deklet zapodi v tisto eno dvigalo. Brazilska kolegica je bila prava posebnost, vsa v barvah pa z obilico perja, ki smo ji ga preostale, sicer popolnoma nehote, katastrofalno ofucale med tistim prerivanjem v enem samem dvigalu. Na koncu je bila uboga miss Brazilije kot oskuben papagaj,« med nenarejenim hihetom z mano deli svoje mednarodne izkušnje Julija.
»Zaljubljena sem v morje, posebno v zame sanjski Santorini, rada imam mamičino musako iz krompirja, bučk, kisle smetane in sira, tudi sama znam kaj skuhati, o, ja, znam, znam, pa zašiti tudi znam, marsikaj, red, ko je govor o pospravljeni sobi moji, na primer, je pa sploh zakon,« še pove.
Julija, rojstni dan današnji naj ti mine v družbi tistih, ki jih imaš najraje. Zdravja ti želimo pa kanček sreče, tako povrhu. Iz srca!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
