SOBOTNA OMREŽJA

Ko je udaril po mizi, so se vsi v hlače

Objavljeno 08. november 2014 22.00 | Posodobljeno 09. november 2014 08.13 | Piše: Borut Perko

Še padli baron Ivan Zidar se je kot hudič križa bal Ivana Mačka - Matije.

Egon Conradi Foto: Dragan Arrigler

Takoj po drugi svetovni vojni je marsikateri direktor, kajpak tudi politik, prihajal iz vrst nekdanje partizanske Ozne oziroma njene povojne naslednice Udbe. Večini najpomembnejših tovarn, na železnici, v elektrogospodarstvu, železarnah, zavarovalnicah... so poveljevali nekdanji udbovci, na čelu PTT (pošta, telegraf, telefon, današnja Pošta Slovenije in Telekom) pa so bili brez izjeme vodilni še do nedavnega preverjeni kadri Udbe in pozneje službe državne varnosti. Do začetka 50. let je Udba neposredno vplivala na imenovanje vodilnega kadra v gospodarstvu, pozneje se je njen vpliv znatno zmanjšal.

Med prvimi takimi je bil tudi pred tremi leti umrli, tedaj 96-letni Niko Kavčič. Škofjeločan Kavčič je do 1955. delal v gospodarskem oddelku Udbe, pozneje postal direktor Komunalne banke (KB) in 1968. prvi direktor Ljubljanske banke (LB). Po nenadni smrti Andreja Perka, direktorja KB, ki ni bil udbovec, je banko okroglo leto kot v. d. vodil še en udbovec Bojan Bunc. Zasluge za združitev največjih bank je kasneje Kavčič pripisal zgolj sebi, čeprav so mnogi – žal večina že pokojnih – o takratnem združevanju bank mislili drugače kot skrivnostni mož s partizanskim imenom Sultan, a tega niso mogli več povedati.

Delili so se na mačkovce in kraigherjevce

Visoki udbovci so se delili na mačkovce (pripadnike Ivana Mačka - Matije) in kraigherjevce (krog okoli Borisa Kraigherja), ti se med sabo niso ravno ljubili. Boris Kraigher (njegov bratranec je bil mnogo manj sposobni Sergej Kraigher, ki je na partijski hierarhični lestvici napredoval predvsem po zaslugi svoje sposobne in inteligentne žene Lidije Šentjurc) je bil izjemno bister in pronicljiv deloholik, majhne rasti, a velike pameti, čigar slaba stran so bile ženske, z njimi je imel, radoživ kot je bil, veliko težav. Njegov oče je bil dr. Lojz Kraigher, pisatelj in zdravnik. Četrtega januarja 1967, ko se je vračal s smučanja na Voglu v Beograd, je v bližini Sremske Mitrovice umrl v prometni nesreči. Kot voznik osebnega avtomobila se je zaradi prevelike hitrosti zaletel v topol ob avtocesti, menda je zaspal, v avtu je bil skupaj s sinovoma Janezom in mlajšim Markom, le slednji je nesrečo preživel. Pozneje in občasno še danes se je pisalo in namigovalo, da je šlo za sabotažo oziroma Kraigherjevo fizično odstranitev, še eno umazano raboto Udbe kajpak, komunista zelo liberalnih idej in partijskega heretika, enega prvih notranjih ministrov povojne Ljudske republike Slovenije, ki je bil kasneje odgovoren za gospodarsko reformo Jugoslavije, a ga je smrt prehitela.

Med Kraigherjevimi najzvestejšimi pripadniki je bil Niko Kavčič, kar zadeva politične ideje, pa je bil njegov veliki naslednik Stane Kavčič, ki sicer ni bil udbovec. Niko Kavčič v nasprotju s svojim vzornikom Borisom Kraigherjem ni bil velik ljubitelj ženskih kril, bil je asket in tudi deloholik. Odneslo ga je prav zaradi liberalističnih idej skupaj s Stanetom Kavčičem 1972., bil je odstavljen z vrha LB in do 1990. v nemilosti. Konec 80. let je bil politični mentor ambicioznih mladcev Janeza Janše in Igorja Bavčarja, dobival pa se je tudi s političnim somišljenikom, odrezanim Stanetom Kavčičem, in to menda – čisto po udbovsko – tudi sredi noči na vrhu Rožnika. Pozneje, ko ga nista več potrebovala, sta ga tako Janša kot Bavčar zapustila, pa tudi z njegove poti sta baje skrenila, razočarala sta ga, je pripovedoval. Bil je sicer bister mož liberalnega razmišljanja, vendar v svojem bistvu, kot večina nekdanjih vodilnih komunistov, absolutist, ki ni prenesel ugovorov.

Prav tako kraigherjevec, vsaj kar zadeva Udbo, je bil Egon Conradi, na čelu slovenske je bil do 1974., ko ga je zamenjal Janez Zemljarič. Conradi, prekmurski Jud iz Kuzme na Goričkem doma, je konec 70. in v 80. letih odigral eno najpomembnejših vlog v slovenskem in jugoslovanskem turizmu. Zvezna Udba v Beogradu ga je kot enega vodilnih mož odrezala naenkrat, pravili so, da je potegnil kratko v obračunu s Stanetom Dolancem. Čeprav je bil v turizmu novinec, je popeljal največjo slovensko turistično agencijo vseh časov, Kompas, med največja in najuglednejša turistična podjetja nekdanje Juge. Po naravi ni bil brezdušni udbovec, zato so ga imeli v Kompasu radi.

Tudi Iskra, padli gospodarski gigant, se je napajala iz kadrovskega bazena Udbe, kapitalci iz njega so bili vodilni možje Jože Hujs, Metod Rotar, predvsem pa Anton Stipanič ter še marsikdo nižjega ranga, kot Boris Mužič.

Ena največjih rib v udbovskem bazenu je bil nedvomno Silvo Gorenc: po uspešni karieri med obveščevalci, bil je tudi šef zvezne Udbe v Beogradu, je postal direktor vodilne slovenske papirnice in tovarne celuloze v Krškem. 

 

Ivan Maček - Matija in njegovi posli

image

Poseben kaliber, eden najvplivnejših mož naše polpretekle zgodovine, je bil Ivan Maček - Matija, rojen leta 1908 v Zadobrovi pri Ljubljani, izučeni tesar. Bil je predvojni komunist, ki je menda v partijo sprejel tudi poznejšega sorodnika, slovenskega (in tudi jugoslovanskega) Marxa, Edvarda Kardelja. Ta se je poročil z njegovo sestrično Mačkovo Pepco, predvojno komunistko, ko je bila še delavka v Saturnusu. Maček je šel k partizanom na Fruški gori v Vojvodini, do oktobra 1942 je bil politični komisar, nato pa do marca 1944 komandant slovenske partizanske vojske. Takrat je postal načelnik oddelka za zaščito naroda Slovenije, imenovane tudi Ozna, matere civilne Udbe in vojaškega Kosa (Kontraobveščevalna služba) in vseh poznejših slovenskih obveščevalnih in varnostnih služb, tudi današnje Sove. Po vojni formalno ni bil več pri Udbi, v Sloveniji je zasedal druge najvišje funkcije, a bil vseskozi pravzaprav nad njo. Matija je bil strah in trepet vseh, tudi najhujših udbovcev in visokih policistov, nekoč miličnikov. Ko je udaril po mizi in zarohnel, so se vsi podelali v hlače. Dobro informirani pravijo, da se ga je kot hudič križa bal celo zdaj padli gradbeni baron Ivan Zidar, znan po tem, da se ni bal nikogar. Maček je vseskozi, že od prvih let po vojni, vodil tudi posebne posle, ki so se imenovali Mačkova trgovina. Bolj ali manj je šlo za državni šverc, tudi orožja, in pranje denarja prek firm na tujem, njegovim ljudem, med katerimi so bili tudi izjemno sposobni gospodarstveniki in direktorji, pa so rekli mačkovci. Kajpak se je o tem zgolj šepetalo, strah pred groznim Matijo in njegovo dolgo roko, policijo in Udbo, je bil prevelik. Še dolgo, ko je bil po smrti Edvarda Kardelja leta 1979 in eno leto pozneje Josipa Broza - Tita, s katerim je bil kot eden redkih Slovencev na ti in vedno tik zraven njega, kadar je bil ta v Sloveniji, potisnjen povsem na obrobje in pozabljen, se je dobival s svojimi. Najbrž niso govorili o košnji trave ali gojenju domačih kuncev. Umrl je 1993., ne da bi predsedniku takratne komisije za proučevanje povojnih pobojev Nacetu Polajnarju kar koli povedal. Tudi Polajnar, sicer član NSi in že celo večnost odložen na ministrstvu za šolstvo, se ga je preveč bal, da bi si ga upal kaj vprašati.

 





Deli s prijatelji