Slovenski glasbenik Zlatko Dobrič je lani praznoval abrahama, čeprav se zdi, kot da nam je še včeraj kot mladenič prepeval svoje uspešnice.
Šef in natakar
Ko ga obiščem v njegovem Prima baru v Kosezah, mi ob pripombi, da se ni nič spremenil, pove: »Ne čutim teh let.« Opazujem, kako pripravlja kavo. »Ženske me pohvalijo, da skuham dobro kavico, jaz pa se rad pošalim, da je to zato, ker jo skuham z ljubeznijo. Nekatere kar naročijo eno kavo z ljubeznijo,« se nasmeji. Ko mi jo postreže, še doda: »Luštno se imamo.« Izvem, da Zlatko dela za šankom predvsem v popoldanskem času. »V današnjih časih ni nobeno delo lahko, povsod se mora človek truditi, vlagati veliko energije in tudi časa v neko stvar, da ta lahko uspešno funkcionira. Kot povsod sem se tudi pri vodenju lokala veliko angažiral. Posledica je, da sem, kar se tiče glasbe, v zadnjem času zaradi pomanjkanja energije in časa malce zaspal, a se počasi prebujam.«
Med srkanjem kave se Zlatko spominja začetkov; vloga Kukavičjega Mihca v znani slovenski nadaljevanki Utonilo je sonce ga je zaznamovala. »Potem ko so nekaj časa iskali fanta, ki bi odigral glavno vlogo, me je opazil režiser Lado Troha med igro na dvorišču pred blokom. Ker sem tudi vizualno ustrezal tej vlogi – temen s črnimi očmi, nežen, bolj droben –, me je povabil k sebi domov, kjer sem mu moral na glas brati scenarij. Že pri tem sem se zelo vživel v vlogo in se poistovetil z glavnim junakom, zato me je izbral.«
Hči mu piše pesmi
Pravi, da ga zvezdništvo spremlja že od mladih nog. »Po uspehu nadaljevanke sem bil zelo zaseden z intervjuji, slikanji, raznimi snemanji, promocijo istoimenske knjige, ki je pozneje izšla ...« Med drugim je bil tudi otroški voditelj znane mladinske oddaje Pisani svet in ob vseh dejavnostih mu je primanjkovalo prostega časa za druženje z vrstniki in prijatelji. »To se mi je malo uprlo in sem za nekaj časa pustil medijski svet ob strani.«
Zagotovo si ga bomo najbolj zapomnili po številnih glasbenih uspešnicah, Zlatko o svoji najljubši pove: »V 25 letih se jih je nabralo kar več, težko bi izpostavil eno. Morda tista prva, ki se je spomniš kot prve ljubezni: Ne joči, Ančica.« Z radostjo pove, da mu družina največ pomeni in mu je vedno stala ob strani. »Otroci se niso podali na glasbeno pot. Starejši sin Robert je diplomirani ekonomist, a ga bolj kot to veseli šport, predvsem fitnes, zato je tudi pridobil licenco za osebnega trenerja. Mlajša hči Eva je študentka na filozofski fakulteti, ima pa tudi talent za pisanje pesmi. Ravno zdaj je napisala tekst za mojo novo skladbo, ki jo pripravljam v teh dneh, in ga prilagodila mojim željam,« in s tem razkrije, da načrtuje nekaj novega.
Nadarjen nogometaš
Opazim, da mu gostov v lokalu ne manjka, saj so vse mize zasedene, vendar svoje glasbe ne vrti. »Čeprav veliko stalnih gostov želi, da bi zavrtel svoje pesmi, se jim kar malce izmuznem, saj se ne bi rad preveč izpostavljal. Jim pa vsake toliko časa pripravim nastop v živo, takrat prepevam svoje pesmi.« Ko spijeva kavo, vprašam, kako mu uspe ohranjati mladostni videz. »S psom se vsak dan odpravim na sprehod. Večkrat tudi tečem.« Nekoč je bil Zlatko uspešen nogometaš. »Branil sem od pionirskih pa vse do članskih vrst v Nogometnem klubu Ilirija, pozneje Ježica. Mislim, da sem bil zelo nadarjen. Nekoč mi je dr. Zdenko Verdenik povedal, da sem bil eden najbolj nadarjenih golmanov, kar jih je treniral, vendar sem bil premalo vztrajen. Pozneje pa me je tudi glasba tako močno prevzela, in ko so se začeli pojavljati prvi uspehi in nastopi, sem počasi opustil aktivno igranje nogometa.«
Še vedno pa spremlja tekme lige prvakov in kadar igra naša reprezentanca. »Vesel sem, da je s ponovnim prihodom Srečka Katanca nastala pozitivna energija in dobra klima, ki nas je spomnila na tiste stare čase in slovensko nogometno pravljico.« Tudi košarka mu je blizu. »Spremljam jo in seveda tudi navijam za naše fante in upam na čim večji uspeh. So pa malce preveč nepredvidljivi in lahko presenetijo tako v pozitivnem kot tudi negativnem smislu. Upam, da bo večkrat dobro.«
Ob koncu ga povprašam tudi o govoricah, da je glasbena diva Helena Blagne gostja v njegovem lokalu. »Ja, res, s Heleno sva dobra dolgoletna prijatelja. Ko gre mimo mojega lokala, se večkrat oglasi na kavici, da kakšno rečeva.«