OSEBA TEDNA

Graciozna dama, ki domuje v ljubljanski Drami

Objavljeno 17. januar 2016 18.39 | Posodobljeno 17. januar 2016 18.39 | Piše: Maja Debeljak
Ključne besede: Polona Juh
Ana Karenina, ki ji je nedavno dala svojo podobo, je le eden tistih markantnih in večnih ženskih dramskih likov, ki jih je v bogati igralski karieri upodobila Polona Juh.
Z režiserjem Tomažem Pandurjem (desno) je vzpostavila »srčno umetniško in razumevajočo kemijo«. Foto: Jože Suhadolnik

»Na srečo so mi dodeljene tako globoke junakinje, da sem zanje lahko samo hvaležna. Ko berem o njih, teh polnokrvnih ženskah, jih vedno odnesem v mislih s sabo, v predstavitveni svet, domišljijo, na oder. In se vprašam: do kod seže moja fantazija? Koliko si je upam pokazati?« je v intervjuju v Oni lani rekla igralka, cenjena in pogosto nagrajevana: štiri Borštnikove nagrade, nagrada Prešernovega sklada in povrhu še dve filmski vesni.

Graciozna dama

Svoj umetniški dom je našla v ljubljanski Drami. Menda je ni nikoli zamikalo, da bi se šla iskat in preizkušat kam drugam. Tu ji je lepo in je zvezda. Ah, seveda ne gre brez zavisti, saj zato pa to je teater. »Poglejte, k mojim nogam pade veliko polen. Velikih in še večjih. Medtem ko jih preskakujem, pridobivam kondicijo. In mislim, da za zdaj ni bojazni, da bi se zredila,« je s svojim značilnim nasmehom odgovorila Danici Lovenjak, ko sta klepetali o bolj ženskih rečeh. Na primer o materinstvu – Polonin sin ima lepo staroslovensko ime Bela; in o tem, kako je živeti z mlajšim partnerjem – Saša Tabaković je namreč deset let mlajši od nje. Dejstvo, ki mnogim kar nekako ne da miru. Ampak Polona Juh je graciozna dama, ki na tak, graciozen in mil način opravi tudi z neprijetnostmi, kakršna so vprašanja o zasebnosti, o intimnem svetu.

Pod to navidezno krhkostjo pa sta moč in strast, zato so ji tudi dane vloge žensk, katerih življenje je res ena velika, globoka, pretresljiva drama.

Odločili so geni

Kot je Desdemona, v vlogi katere je morala petnajst minut ležati v mrzli vodi; pa Frieda v Kafkovem Gradu, ki ji je prinesla eno od Borštnikovih nagrad, ali Margareta v Faustu v režiji Tomaža Pandurja, enega tistih režiserjev, ki jih je omrežila in z njimi vzpostavila »srčno umetniško in razumevajočo kemijo«. Nekaj podobnega, kot se je pri filmu zgodilo z Metodom Pevcem, s katerim sta posnela dva lepa in tudi gledana filma: Pod njenim oknom in Lahko noč, gospodična.

Polona je otrok igralcev, Mojce Ribič in Borisa Juha, in če odraščaš v okolju, kjer je gledališče oziroma igralstvo nevsiljivo vtkano v vse pore družinskega življenja, ti skoraj ne ostane drugega, kot da si tudi ti igralec. »Geni, s katerimi pridemo na ta svet, izrazito prispevajo k temu, kako pozneje živimo, kar nama dasta oče in mati, pa nam zleze pod kožo,« je Polona med drugim povedala o odraščanju v družini s tremi otroki, v kateri je mama zmogla poskrbeti za vse, le zase ji je zmanjkovalo časa. »Seveda je lepo, če ljubiš in se razdajaš. A ni prav, če se ta vzorec razprostre tako široko, da se ne zmoreš več ugledati drugače kot prinašalka žlice...«

Sodobna dramatika 
ji ni pri srcu

Polona je najprej želela postati balerina, a je kmalu ugotovila, da tam kljub vsej nadarjenosti ne bo dosegla tistega, po čemer si je želela seči. In se je tako rekoč čez noč odločila za igralsko akademijo, bila sprejeta in se že v drugem letniku, kljub uradni prepovedi, začela preizkušati na odrih zunaj akademije. Greh, ki je bil njej odpuščen in dopuščen. Najbrž zato, ker so profesorji kmalu opazili njen potencial; pa tudi to, da ga je treba razvijati in brusiti tam, kjer se Polona počuti zares udobno. Torej na odru, in to takšnem, kjer je dramska beseda še vedno svetinja.

Za Polono Juh je tekst odločujoči del vsake predstave, tudi zato ji sodobna dramatika nekako ni najbolj pri srcu. Zdi se ji, da na odru ni videti posebej dobro, kadar morajo igralci zapolnjevati psihološke praznine, ki zevajo v besedilih prenekaterega sodobnega avtorja. Davek časa pač, a ga Polona Juh noče plačevati kar tako, vdano v usodo, češ, drugače ne gre.

Polona Juh ne mara površnosti, potrebuje globino. Predanost in vdanost, o katerih veliko razmišlja. Do kje še lahko greš, ko se daješ, da pri tem še vedno ohraniš zdravega in zadovoljnega sebe. Mera in meja, ki ji jo je očitno uspelo najti tako zasebno kot na odru.

Deli s prijatelji