OSEBA TEDNA

Enkrat bo prepešačil Saharo

Objavljeno 13. oktober 2014 11.40 | Posodobljeno 13. oktober 2014 11.40 | Piše: Maja Debeljak
Igralec Aljaž Jovanović, ki blesti v predstavi Čarobna gora, obožuje vlake, s katerimi se je vozil vse otroštvo in mladost.
Aljaž Jovanović. Foto: Mediaspeed.net

Igralec ljubljanske Drame Aljaž Jovanović ni prav nič v sorodu z režiserjem Dušanom Jovanovićem, mu je pa ta pred dvema letoma dal eno doslej najbolj vznemirljivih vlog, in sicer vlogo znamenitega šahista Bobbyja Fischerja v predstavi Bobby in Boris. To je bila v tisti sezoni ena od štirih predstav, poleg nje še Gospoda Glembajevi, Pri nas je vse v redu in Ponorela lokomotiva, zaradi katerih je Aljažu takrat dalo priznanje tudi cehovsko Združenje dramskih umetnikov Slovenije.

Perfekcionist in sanjač

Igralcu, ki je letos dopolnil 30 let, je ta nagrada dala vedeti, »da je na pravi poti«. Perfekcionist, hkrati »sanjač, ki ima svoj danes«, torej z razmišljanjem o jutri ne trati časa, takšno potrditev potrebuje.

Njegov igralski danes je izjemno poln, v Drami, kjer so mu prve vloge dali že v drugem letniku igralske akademije, prva je bila v Alamutu, igra v kar devetih predstavah. Zadnjo premiero je imel nedavno, glavna vloga v Čarobni gori v režiji Mateje Koležnik mu je prinesla čarobne kritike. Ne prvič. Leta 2007 je dobil Borštnikovo nagrado za mladega igralca za drzno predstavo Ojdip v Korintu v režiji Ivice Buljana, v njej sta bila z Markom Mandićem na odru namreč tudi gola, leto prej pa nagrado Sklada Staneta Severja za študente igre.


Boštjan Nachbar oseba meseca

Za osebo marca ste izbrali Boštjana Nachbarja. Trije izžrebani nagrajenci, ki prejmejo darilni bon Vitapur v vrednosti 10 evrov, so:

Simona Madile, Tržišče 16, Rogaška Slatina,

Helena Golobič, Gotna vas 22, Novo mesto,

Rajko Zidar, Tomšičeva 12, Velenje. 

 

V bistvu pa je hotel biti fant iz Srednje vasi pri Šenčurju na Gorenjskem najprej antropolog, raziskovalec starih kultur. Njegova ljubezen je geografija, še vedno ima doma veliko atlasov, po katerih rad brska, rad pa tudi zares potuje. Nekoč bi šel rad peš čez Saharo, najljubši pa so mu vendarle še vedno vlaki. Z njimi se je vozil vse otroštvo in mladost, saj je oče, zaposlen na Slovenskih železnicah, njega in brata pogosto peljal na potovanja po evropskih mestih, včasih tudi v kakšne bolj eksotične kraje. Tudi to je bil del vzgoje v duhu odprtosti in tolerantnosti. Aljaž je staršem za to zelo hvaležen; za to, da so ga pri devetnajstih, ko je šel v Ljubljano študirat na AGRFT, brez pripomb podprli, pa tudi.

Romea ne bi več izbral

Med ljudmi, ki so mu pomagali, da se v igralskem svetu znajde in ga razume, je kar nekaj velikih imen. Da bi moral biti igralec, so mu govorili najstniški prijatelji, bolj otipljiva pa je ta reč postala, potem ko sta s prijateljem, oba sta dobro igrala kitaro, v drugem letniku gimnazije dobila vlogo v muzikalu Brata v režiji Mance Urbanc, zdaj Izmajlov. Takrat je o igralstvu resneje začel razmišljati tudi sam, na to v navdušenju nad antropologijo spet malce pozabil, a se potem le odločil za sprejemne izpite na igralski akademiji. Romea, ta najhujši stereotip, zdaj seveda ne bi več izbral.

Nasvete pred sprejemnimi izpiti mu je, po zaslugi takratnega dekleta Nine Rakovec, dajal njen ded. Nihče drug kot Polde Bibič. Učil ga je, kako naj o vlogi razmišlja, ne katere besede v stavkih naj poudarja, se med drugim spomni Aljaž. Pa tudi tega, da je prvič, ko je na obisk pri Poldetu zamudil za dvajset minut, bil ta »kar precej jezen«. V gledališču se ne zamuja. Ne vaj, ne predstav, ne priložnosti.

Za vlogo Bobbyja Fischerja ga je igranja šaha in igralskih skrivnosti učil njegov zdajšnji šef v Drami Igor Samobor. V garderobi sta se ob popoldnevih pogovarjala in se na pamet učila potek partij med Bobbyjem Fischerjem in Borisom Spaskijem. Aljažu je nogomet sicer še vedno malce ljubši, je pa s šahovskim znanjem vendarle obudil družinsko tradicijo. Ded in oče sta bila v šahu menda kar dobra.

Režiser Jernej Lorenci je še eden tistih, ki so zaznamovali dosedanjo Aljaževo igralsko pot. Predstava Ponorela lokomotiva, zaradi gostovanj z njo lahko Aljaž malce zadosti tudi svoji potrebi po potovanjih, je močno prevetrila njegovo teatrsko razmišljanje. Z Janezom Škofom sta med pripravljanjem predstave veliko igrala klavir in prijateljevala.

Fanta, ki je ponosen na svoj posebni postopek, kako oblikuje vlogo, učenje teksta med tekom po Rožniku je le del tega, so do nedavnega precej omenjali tudi zaradi zveze z Laro Jankovič. Navadno niso pozabili omeniti, da je starejša od njega. Zveza ni obstala, njuna danes in jutri sta bila preveč različna. Se pa zdi, da bo Aljažev jutri enako poln kot njegov danes. Morda tudi zato, ker ga je Polde Bibič nekoč naučil, da ne sme nikoli zamujati. 

Deli s prijatelji