Danes sem veliko dekle. Nič več solz.

Imate dve imeni, Monique Haviland Fulstone in Moni Kovačič. Pomenita dve imeni dve različni osebi?

Monique Haviland je po očetu, bil je Američan. Z mamo sta se spoznala v petdesetih letih v Evropi: on je bil pilot in glasbenik, ona, Brigita Kovačič, Ljubljančanka, rojena na Vrhniki, manekenka in igralka v Rimu. Imam sorodnike v Šmarju pri Jelšah, od koder je bil moj stari oče, ki je hodil v osnovno šolo z Josipom Brozom - Titom. Priimek Fulstone pa je možev. Ameriško ime uporabljam zaradi zdravniške licence in magisterija iz fizioterapije, saj bi mi slovensko oteževalo posel. Ko sem prišla v Slovenijo in začela kariero leta 1977, stara sem bila 17 let, so mi producenti iz RTV Ljubljana svetovali, naj vzamem materin priimek, ime Moni pa sem dobila, ker so me v otroštvu tako klicali doma. Od rojstva so me na Slovenijo vezale tesne vezi. Mati me je velikokrat pripeljala na obisk k sorodnikom, tako da sem se hitro spet naučila govoriti slovensko. Šest mesecev sem hodila tudi v slovensko šolo, osnovno šolo in gimnazijo pa sem končala v Avstriji.

Bili ste tudi Monica Oršolić. Čemu pogosto menjavanje imen?

Veseli Oršolić je človek, ki je bil dolgo povezan z mano. Bila sva partnerja, poslovno in zasebno.

Ste pričakovali, da boste rosno mladi zmagali na Melodijah morja in sonca?

Seveda ne! Bilo je magično! Krasno doživetje za mlado dekle. Po tem nastopu je sledilo mnogo festivalskih ponudb: Split, Zagreb, Makedonija, Beograd, Evrovizija... Pesem Nasmeh poletnih dni je klasika. Ljudje jo še vedno poznajo in znajo zaigrati na kitaro, še posebno med taborjenjem, haha. Festival MMS je bil takrat na trgu v Piranu. Bilo je čudovito, doživetje glasbe, morja in sonca. Po festivalu smo žurali do jutra.

Kakšno je bilo vaše življenje po zmagi?

Pet let sam bila zelo priljubljena po vsej Jugoslaviji. Posnela sem pet albumov. Koncerti so se kar vrstili. Takrat sem živela samo od glasbe.

V času največje slave so v reviji Start objavili fotografije, na katerih ste gola. Ste bili šokirani?

To se je dogajalo v letih 1978 in 1979. V Avstriji sem delala kot manekenka in agencija naju je s prijateljico poslala na modno snemanje za Vogue za kolekcijo kopalk. A modna fotografija se je nenadoma spremenila v »umetniško«. Rekli so nama, da vsi modeli v Parizu snemajo take fotografije, ki jih potem predstavljajo velikim modnim hišam. Ko sem zaupala staršem, kaj se je zgodilo, so takoj poskušali dobiti negative, saj sem bila še mladoletna. Oče je prek odvetnika poslal pismo, v katerem je zahteval, da posneti material uničijo. Odgovorili so, da so uredili. Fotografi so bili Nemci in Francozi. Ko je fotograf iz Beograda pozneje, ko sem bila že polnoletna, našel in objavil te fotografije, ne da bi me vprašal, je bil to velik šok. Grozno me je prizadelo, da so nas tako izkoristili.

Vaša prva reakcija je bila zanikanje: ne, to nisem jaz. Bi danes reagirali drugače?

Ponosna sem, da sem imela pogum in pokončno nadaljevala, kar sem začela. V Jugoslaviji sem nastopala še tri, štiri leta, potem pa sem odšla v Ameriko, kjer sem obiskovala svetovno znano glasbeno šolo Berkley v Bostonu. Tudi tam sem služila denar z glasbo. Med letoma 1985 in 1992 sem nastopala po vsem svetu. Žal mi je, da so te fotografije tako povezane z mojo glasbeno kariero. A danes sem veliko dekle. Nič več solz.

Je bila odločitev, da se boste preselili v Ameriko, povezana s škandalom?

Ne. Politična klima v osemdesetih je bila zelo slaba za glasbenike, zato sem se leta 1985 odločila preizkusiti v Ameriki.

Kaj ste počeli, ko ste prispeli? S čim ste se preživljali?

Z glasbo. Z Veselijem sva imela skupino Talk of the Town in nastopali smo po vseh zahodnih državah, med Kalifornijo in Kanado. Celo na Havajih. Posnela sva dva albuma, vrteli so naju na lokalnih radijskih postajah in v klubih. V Los Angelesu sem prodala dve skladbi znani glasbeni založbi Motown Records. V začetku devetdesetih sem se odločila, da se vrnem v šolo. Končala sem fakulteto in magistrirala. Stara sem bila 31 let in sem si v življenju želela več stabilnosti, in to mi je zdravstveni poklic omogočal. Z Veselijem sva se razšla, a sva ostala prijatelja. Pred desetimi leti sem se preselila v Lake Tahoe v Nevadi. Živim v hribih. Kot mladinka sem smučala, zato me je vleklo v bližino smučišča. Ustanovila sem podjetje Bodywise Physical Therapy-Fitness in danes imamo štiri klinike za športno terapijo s 15 zaposlenimi. Podjetje je zelo uspešno, vsako leto širimo dejavnost. Osebno se s pacienti bolj malo ukvarjam, večinoma delam s strankami, povezanimi z ameriško reprezentanco v alpskem smučanju in deskanju na snegu.

Še pojete?

Ja, tudi za glasbo imam dovolj časa. Nikoli nisem nehala nastopati. Danes imam od štiri do šest nastopov na mesec.

Vam je kdaj žal, da vseeno niste življenja popolnoma posvetili glasbi?

Žal mi je, da z Veselijem nisva zares prodrla v Ameriki. Ampak nikoli nisem bila nezadovoljna. Moji glasbeni nastopi so dobro plačani. Zavedam se, da sem solidna glasbenica in pevka, uspešna poslovna ženska in izobražen človek. Uspeh pa se meri z osebno srečo: imam krasnega moža, s katerim se rada ukvarjava s športom, kuhava, potujeva, pomaga mi celo pri urejanju zvoka na nastopih. Skupaj imava štiri bivališča: v Lake Tahoe, ranč v dolini Smith, stanovanje v San Franciscu in v Stari Ljubljani, to sva lani obnovila.

Razmišljava, da bi kupila še stanovanje na Havajih. Bomo videli, mogoče naslednje leto. Nameravam tudi obnoviti profil na facebooku, ki bo zapolnil vrzeli med letoma 1985 in 2014. Da bom končno zaprla luknje o svojem življenju in glasbi (smeh).

Srečevali ste se z ameriškimi zvezdniki.

Ko smo bili na turneji, smo spoznali številne glasbenike in skupine: Fleetwood Mac, INXS, Chaka Chan, War, Tower of Power, Blondie, Cheryl Crow... Ko smo nekoč vadili v Palm Springsu, je zadaj sedel gospod, nekaj je pojedel in popil kavo – pozneje so nam povedali, da je bil to Paul McCartney in da smo mu bili všeč kot band.

Čeprav živite in delate v Ameriki, redno obiskujete Slovenijo. Se boste kdaj vrnili?

Moj mož Steven se v Ljubljani že počuti doma. Med prijatelji sva prava advokata za turizem, kar več sva jih že vodila čez vso Slovenijo. Pri nas skoraj nikoli ne dežuje, tako da prav uživam v dežju, ko pridem v svoj slovenski dom. Prihajam najmanj dvakrat na leto.