Kam vas je življenje odneslo po Big Brotherju?
V oddajo sem se prijavila bolj za šalo, sem pa vedela, da mi lahko odpre vrata na sceno, predvsem glasbeno. Preden sem šla v šov, sem bila že na dobri poti, vendar sem zanosila in morala spremeniti načrte. Ko je bil sin star tri leta in so se stvari malo utirile, se je pokazala priložnost za sodelovanje v Big Brotherju, ki je bil dobra odskočna deska. Samo da nisem osvojila glasbene scene, ampak sem začela delati najprej na Kanalu A, nadaljevala kot urednica v tiskanem mediju, kar nekaj let urednica na Čarli TV in Golica TV, zdaj pa je prišla priložnost, da se vrnem na glasbeno sceno kot pevka.
Kaj vam je prinesla izkušnja v resničnostnem šovu?
Dobila sem ekspresno šolo medijev in človeškega značaja. Pred tem sem bila mogoče naivna in nedolžna glede tega, kaj pritegne ljudi, ko pa sem prišla ven, sem hitro padla na realna tla. Ljudje imajo radi škandale in bolj jih pritegnejo negativne stvari. Iz te izkušnje sem odnesla to, da ne pomagam več tistim, ki me ne prosijo za to. Naloga, po kateri je bilo izločevanje za tisti teden, je bila namreč konstruktorska, postaviti smo morali oder in fantje se niso najbolje znašli. Jaz pa sem po izobrazbi industrijska oblikovalka, študirala sem arhitekturo in v dobri veri sem priskočila na pomoč. Potem pa so me vsi moški v hiši izločili …
So se vas ustrašili? Slovite namreč po tem, da ste brez dlake na jeziku …
Ne bi rekla, da je za to kriv moj dolgi jezik, ampak odraščanje v Zasavju. Zasavci smo na splošno znani kot neposredni ljudje. Robato okolje rudnika, trdega in nevarnega življenja je pripeljalo do tega, da smo bolj utrjeni. Nikoli se ni ničesar olepševalo. Če je nekaj neumno, se pove, da je neumno. In ne zato, da koga užališ, ampak da drugič naredi bolje ali da se ti drugi ne smejijo za hrbtom, ker si delaš sramoto. Ne maram žaljenja in poniževanja, ampak rada pa povem tako, kot je.
Ste tudi do sebe tako brutalno iskreni?
Vsekakor. In zelo rada vidim, da mi drugi povedo po resnici. Mogoče mi tisti trenutek ni najbolj prijetno, ampak na ta način tudi rastem.
Ste ena izmed tistih ljudi, ki napake jemljete kot lekcije in so zato tudi vaše stopnice k uspehu?
Življenje zame ni sestavljeno iz porazov in zmag. Za nič, kar se mi je zgodilo, mi ni žal. Niti za slabe stvari. Vsako priložnost moramo zagrabiti in izpeljati do konca. Če se izkaže za dobro, odlično, če pa to ni bilo najbolj pametno, je to še ena izkušnja več. Veliko teže bi mi bilo, če bi tisto priložnost izpustila in se potem čez dvajset let spraševala, kako bi bilo … Sem namreč precej praktičen človek.
Je tudi to posledica odraščanja v Zasavju?
Odraščala sem v pretežno delavskem okolju, ki pa je bilo še vedno precej kmečko. Navajeni smo bili, da vse naredimo doma, da vse znamo in stari starši in starši so vsa praktična preživetvena znanja prenesli na naju s sestro. Od pridelave hrane do tega, kako kaj zašiti, plesti, pričvrstiti … Strah me je, da bi prišli časi, ko se bo treba vrniti k osnovam in teh znanj ne bo več. Tudi zato sem že nekaj časa razmišljala o tem, da bi o tem pisala blog, in nastal je clever-way.com, na katerem delim preproste recepte za vsakdanje življenje. Rada bi, da zdrava kmečka logika postane mainstream.
Te veščine in smisel za preživetje so vam gotovo prišli prav v najtežjih časih, ko ste se morali skozi življenje prebijati kot mlada mama samohranilka?
Zdaj, ko gledam na ta leta nazaj, se res čudim, od kod mi vsa notranja moč in energija, saj je imam zdaj precej manj (smeh). Res je, da v takšnih situacijah vklopiš preživetveni nagon ter energijo in moč potegneš iz pete, če je treba. Na srečo sem imela veliko podporo družine, čeprav si na koncu dneva vseeno sam, s položnicami, otrokom in vsem, kar spada zraven. Svoji vztrajnosti in trdemu delu se lahko zahvalim, da se je izšlo.
Prevzeti ste morali vlogo mame in očeta. Kako vam je šlo to od rok?
Ko ostane ženska sama, ostane sama tudi z vsemi moškimi hišnimi opravili. To pride zelo spontano. Sin preprosto opazuje mamo, kako počne vse 'ženske' stvari in tudi vse 'moške'. Sin je od mene v tisti situaciji pobral nekaj, česar me je naučil že moj oče: 'ko si v frki, nikoli ne zganjaj panike', ker smo ženske vseeno malo nagnjene k dramatiziranju. To je moško načelo, ki je koristilo tako sinu kot meni, in mislim, da bi se morale vse ženske to naučiti od moških. Klemen je v mojem očetu iskal in našel očetovski lik. Sem pa precej stroga mama, čeprav je na splošno zelo priden otrok, ampak tak običajen najstnik s pubertetniškimi izpadi. Vseeno pa sva zgradila neko iskrenost.
Najstniki so občutljiva bitja. Kako gleda na to, da ste spet začeli nastopati in se vračate na sceno?
Glede na to, da sem vsa ta leta delala v medijih, mu ta scena ni tako tuja. Ves čas je vedel, da pojem, saj sem velikokrat pela spremljevalne vokale. Me je pa zdaj, ko sem nastopila na festivalu Poprock, vseeno malo skrbelo, kaj bodo na to rekli njegovi sošolci. Ampak ni bilo nič posebnega. Ponosen je in je to zelo pozitivno sprejel.
Kaj pa vas tako zelo vleče nazaj na sceno?
Samostojna kariera se je zgodila kot eno najlepših novoletnih daril. Z Rokom Lunačkom in Blažem Hribarjem, avtorjema pesmi Ura teče in Te ne premakne, sem v zadnjih osmih letih sodelovala pri projektih za druge glasbenike, pred nekaj meseci pa sta se odločila, da začneta ustvarjati glasbo za mojo samostojno pot. Ko sem preposlušala demo posnetke pesmi, ki sta jih napisala zame, sem se dobesedno naježila. Res sta me zadela – tako z žanrom kot tudi z besedili. Pesmi čutim in občutim, doživim in jim verjamem. To je tudi glavni razlog, da sem rekla 'da' tudi temu izzivu.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
