OSEBA TEDNA

Carinik na Jugorju

Objavljeno 17. november 2013 11.52 | Posodobljeno 17. november 2013 11.54 | Piše: Maja Debeljak
V gostilni Badovinac lahko naletite na Ježkovega nagrajenca Tonija Gašperiča, ki vam bo dal pasoš za vstop na Svobodno belokranjsko ozemlje, včlanjeno v Unijo vinorodnih dežel.

Ježkove nagrade, ki so mu jo podelili prejšnjo nedeljo, se je Toni Gašperič iskreno razveselil. Že res, da mu odziv občinstva, ki ga zabava že dolga desetletja, pomeni največ, a takšnih priznanj se tudi ne brani. Prislužil si ga je s svojo čisto posebno satiro in humorjem, ki ga med njegovimi Belokranjci uvršča ob bok njihovi najprepoznavnejši dobroti, belokranjski črnini.

Bolezen ni izginila

Tudi pri Toniju Gašperiču ne boste dobili kozarca belega, je pač zvest okolju, kjer se je rodil, odrasel in zaslovel. Zadnja leta sicer ne živi več v Metliki, ampak v hišici v Gribljah ob Kolpi, z ženo in mačkami. Tam še vedno uživa in ustvarja, čeprav ni več tako zelo mlad, ta neutrudni gospod, ki se je rodil 5. maja 1945, pa še bolezen ga je pred leti malce zdelala. »Upal sem, da bo kar izginila,« je priznal. Ampak ni. Sladkorna in previsok pritisk in so šle ledvice v maloro, Toni pa na dializo. Dobri dve leti jo je potreboval, potem so mu presadili zdravi organ. Najprej je omahoval, saj se je nekako navadil na dializni ritem življenja, čeprav ni bil hudo prijeten, sploh ne, se spominja, ampak nazadnje je ledvico le vzel. Darilo, zaradi katerega spet lahko živi bolj polno in tudi kam gre, ne da bi moral prej raziskati, ali je tam dializni center. »Odlično se je prijela. Gotovo sem jo dobil od kakšnega pijanca,« je rekel nekoč in nekoliko skril trpkost, ker je moral nekdo umreti, da lahko on živi.

Zdaj to počne bolj zdravo. Črnina je tako le za goste in tudi cigaret, nekoč jih je bilo kar 60 na dan, ni več. To sicer malce pogreša, saj je bilo lepo kakšno prižgati in pred leti se je to tudi nekako spodobilo, da lahko škodi, pa se takrat ni govorilo. Nasploh je bilo še marsikaj drugače, kot je zdaj.

Nečak tete Mare

Ko je propadel socializem, je pomislil, da je njegovega humorističnega pisanja konec. A se je zmotil, in to kako. Demokracija je še neizčrpnejši vir za humoreske. Doslej jih je napisal nekaj tisoč in izdal vrsto knjig. Eno je naslovil Življenje je eno samo porivanje, a pri tem ni mislil na tisti žgečkljivi pomen, ampak na to, da te na svet pravzaprav porinejo, prav tako z njega in tudi vmes te ves čas nekam rinejo. On, sin čevljarja in gospodinje, je samega sebe porinil v učiteljevanje, bil je tudi ravnatelj, na srednji tekstilni šoli v Metliki in osnovni šoli Podzemelj, kjer je dočakal invalidsko upokojitev. Vmes je nekaj časa delal še v propagandnem oddelku tovarne Beti.

Rad je bil med učenci, da so ga imeli mladi radi, pa se je kazalo tudi v tistih skoraj štirih desetletjih, ko je soustvarjal legendarno radijsko oddajo Veseli tobogan. Nacionalni radio ga je imel vedno rad, tudi na televiziji nekoč ni bilo oddaje, v kateri ne bi nastopal in se šalil. Tudi zato so se ga, človeka iz province, vendarle spomnili podeljevalci Ježkove nagrade in ga počastili.

Kar nekaj let so se ljudje za njim drli teta Mara, po njegovem liku, ki se je trdno zasidral v slovenskem humorju. To ga je sicer malo jezilo, saj je vendar moški, mar ne, a na koncu se je le nekako sprijaznil. Predstavil se je kot Marin nečak in je šlo.

Politika ni zanj

Piše skoraj nenehno. Za radijske postaje, ne le nacionalni radio, različne časopise, zelo zvest je Dolenjskemu listu, pa še marsikaj drugega, tudi besedila za narodnozabavne popevke. Rad se druži z izvajalci te glasbe, blizu sta mu njen duh in zven. Andrej Bajuk, ki ima enega od narodnozabavnih ansamblov, je njegov dragi prijatelj pa tudi upravitelj Osnovne šole Brihtna glava na Radovici pri Metliki, ki je nastala po Tonijevi zamisli. Tam lahko doživite učno uro v slogu petdesetih let, ko je še zapela palica, učitelj pa vas je lahko poslal v oslovsko klop ali v kot klečat na koruzo. Druga takšna šola, namenjena turistični popestritvi, je OŠ Škrbina na Krasu. Da se gredo tam komunizem po Gašperičevo, se je zapisalo nekaterim, ki gledajo bolj v desno. Toni pa v smeh. Ne, politika ni prava dejavnost zanj, še predsednik mladinske organizacije si je menda nekoč neuspešno prizadeval postati. Je pa zato carinik na Jugorju, v gostilni Badovinac, kjer dobite pasoš (ne potnega lista, rad poudari Toni) za vstop na Svobodno belokranjsko ozemlje, včlanjeno v Unijo vinorodnih dežel. Omogoča vam različne ugodnosti v Beli krajini, seveda predvsem pri jedači, pijači, spanju … Tudi vinojeto dobite, seveda s portretom Tonija Gašperiča, poleg črnine najbolj prepoznavne belokranjske blagovne znamke.

Resnično rad se šali, a tudi piše rad. Zdaj pripravlja novo knjigo Oteto pozabi, poleg tega pa v sodelovanju z Ljudsko knjižnico Metlika po Sloveniji postavlja knjižne Modre police. Prineseš knjigo, ki je ne potrebuješ, in odneseš neko drugo. Zamisel je naletela na dober odziv, na kar je Toni Gašperič ponosen. Vsaj tako kot so nanj že dolga desetletja ponosni njegovi Belokranjci.

Pet vprašanj za Tonija Gašperiča

Vaša najizrazitejša značajska lastnost?

Odkritosrčnost.

S kom bi si želeli preživeti dan?

S pevko Neisho.

Vaša največja razvada?

Poležavanje v postelji.

Vaša najljubša knjiga?

Tudi drevo ima svoje srce Andreja Volčiča.

Vaša najljubša jed?

Zelena solata.

 

Deli s prijatelji