Tulio Furlanič prihaja iz šestčlanske družine, je najmlajši otrok, edini sin. Rodil se je na praznik dela, 1. maja je dopolnil 68 let. Rojen je na vasi, imel je lepo otroštvo, čeprav so živeli skromno. Poročen je bil 25 let, v zakonu se mu je rodila hčerka Esther, ki danes šteje 44 let. Poje od prvega razreda osnove šole, 60 let igra na rog, je odličen bobnar, govori pet jezikov, več kot tretjino življenja je preživel in delal v tujini, bere strokovne članke in literaturo. Poje v italijanskem, angleškem in slovenskem jeziku, morda si zato besedil ne zapomni. Izjemno dobro slika, veliko njegovih del krasi domove tistih, ki cenijo umetnost, je dober kuhar. V sožitju, v katerem zadnjih deset let živi s partnerico, ki je tudi Primorka, a ni glasbenica, pretežno kuha on. Kar je pri glasbeniku, izučenem strojnem ključavničarju, očitno, je to, da po svetu hodi z odprtimi očmi. Resnico pove v obraz, zavedajoč se, da lahko konstruktivno mnenje sogovornika zaboli, a Furlanič je spoštovan tudi zaradi svojstvene iskrenosti. Nekdanji član skupin Kameleoni, Faraoni, Halo, Yesterday, zdaj aktiven pri odmevnem projektu ... Čustven je, ob nostalgičnih prizorih filma zajoka, urejen, nagnjen k popolnosti, dragocen sogovornik, predvsem pa velik glasbeni interpret.
Tulio, kako ste?
Prve dni avgusta sem zaradi ledvičnih kamnov preležal v izolski bolnišnici, sicer se počutim res odlično.
Kako vzdržujete formo?
Fitnes in nordijska hoja, na plažo pa ne hodim več, ne plavam, kakšnih pet let je od tega. Se mi ne da.
Čemu?
Nudist sem, in ves protokol, ki spremlja tak podvig, najprej vožnja na plažo, potem hoje petnajst minut do primerne lokacije, radovedni pogledi, preprosto ni bilo več zabavno. Včasih pa sem bil na plaži pečen od devete zjutraj do štirih ali petih popoldne – s hladilno torbo, v senci in z napihljivim čolničkom – kot tipični nemški turist. Kot otrok sem bil v vodi, dokler nisem bil vijoličast od soli.
Ljudje znane nudiste pretirano opazujejo?
Opazujejo, seveda, ampak jaz s tem nimam težav. Gledam nazaj, potem je nerodno celo oblečenim kopalcem in ne meni, oni umaknejo pogled.
Zaupate novinarjem?
Novinarje poznam dolgo, povedal vam bom svoji izkušnji. Ko smo bili s Faraoni na turneji po Dalmaciji, je revija Antena, pisalo se je 1971., poročala o tem, da naj bi Tulio po Dalmaciji lovil blondinke. Pa ni bilo tako. Takratno dekle, ki na turneji ni bilo z menoj, je verjelo napisanemu, mi poslalo pismo v hotel v Splitu s sporočilom, da je med nama konec, in me pustilo. Še danes sva prijatelja, a iz tega se da sklepati, da ne smeš nikdar verjeti vsemu, kar prebereš. Neki novinar, denimo, pa si je senzacijo na moj račun izmislil. Nekdo je nekoč napisal, da se sprehajam v smrdeči majici. Znan sem po tem, da dam veliko na nego, v javnost ne hodim niti podoben zapisanemu, iz spoštovanja do ljudi, do sebe, se vedno uredim. Potem se je novinar javno opravičil.
Pa ljudem na splošno gre zaupati?
Čisto na kratko – ne. Še sebi včasih ne moreš zaupati, kaj šele drugim (smeh). Na žalost so taki časi, da nikdar ne veš, ali bo oseba, ko se trenutek ali situacija zalomi, tisto, kar si ji zaupal, izkoristila proti tebi, zato sem pri pripovedovanju o zasebnosti, intimnosti zelo zadržan.
Ste dosegli svoja pričakovanja?
Ne! Žal mi je, denimo, da ne berem not, da nekaterih svojih darov nisem izkoristil. Recimo vodenje televizijske oddaje, šova, v katerem bi zabaval ljudi, tudi s humorjem na svoj račun. V res veliko veselje mi je, da ljudi nasmejim. No, za to, da bi me poklicali v Ljubljano, me angažirali, za to sem po njihovem mnenju prestar.
Kdo iz Ljubljane vas zapostavlja?
Nekajkrat sem predlagal, da bi zapel pesem z Big Bandom RTV Slovenija, bil del proslave, obletnice, večje prireditve. Žalosti me, trenutno zaboli, ko ob takih priložnostih na odru vidim vedno ene in iste pevke, pevce. V Sloveniji si po tem, ko presežeš določena leta, prestar, čeprav je to velika zabloda, kontradiktornost, saj ti isti ljudje, ki govorijo o starosti, hodijo na koncerte Rolling Stonesov, Tine Turner, Mine, to je danes 77-letna italijanska pevka, zadnji album pa je izdala novembra lani, torej skladno s principom tujega ne damo, svojega nočemo.
Ste primorski izvajalci v primerjavi z glasbeniki iz osrednje Slovenije deprivilegirani?
Normalno, in po vsem svetu je tako, če nisi v središču dogajanja, si na periferiji. Izjema je bila med letoma 1965 in 1967, ko smo s Kameleoni z beat glasbo naredili revolucijo po vsej Jugoslaviji.
Kateri primorski izvajalec bi si zaslužil več medijske pozornosti?
Ana Soklič, udeleženka šova X faktor 2012, Tina Krmac iz skupine Stino, Gregor Ravnik, prejemnik nagrade za najboljšo izvedbo Melodij morja in sonca 2017.
Dvajset let je minilo od izdaje še vedno odmevne popevke Anita ni nikoli. Je Anita pesem vaše kariere?
Od Anite je minilo 21 let, res je, da brez nje nikoli ne grem z odra in da jo prepevajo nekateri ljudje, ko me uzrejo na ulici. Sicer pa sta letos dve obletnici; 40 let, odkar sem pustil kajenje, in štiri leta, odkar ne uživam alkohola. Slednjega je bilo preveč, preveč priložnosti; srečaš tega, onega, nastop tu, rojstni dan tam, in naenkrat ugotoviš, da si tri dni skupaj – pijan. Zdravniška diagnoza je bila zamaščenost jeter od alkohola. Po hospitalizaciji, dnevih preživljanja ob slani vodi, sem alkohol popolnoma opustil.
V Nemčiji ste živeli 24 let, spoznali ogromno ljudi, od aristokratov, milijonarjev do delavcev v livarni, kjer ste bili zaposleni. Ali stereotipi o hladnosti, zadrtosti, škrtosti tipičnega Nemca držijo?
V Nemčijo sem prišel 17. januarja 1972, v Köln, v Aachener, center karnevalizma. Na prireditvi Aachener Karneval smo igrali v neki zgradbi s še petimi bendi, v dvorani je bilo tri tisoč ljudi in takrat sem spoznal, da nič od tega ni res. Še kako se znajo zabavati. Škrti pa so bolj v svojih domovih in sami do sebe, varčujejo, da gredo enkrat na leto lahko na dopust. Situacija, v kateri Nemec naroči liter radenske, pa je zelo individualna. Glede črtic na steklenici radenske, te delajo prej zato, ker so nezaupljivi, ne ker si ne bi privoščili.
Govori se, da ste izvrsten slikar. Razstavljate?
Pozno sem odkril, da znam nekaj tudi naslikati, veliko do zdaj ustvarjenih stvari sem tudi prodal (smeh).
V Sloveniji si po tem, ko presežeš določena leta, prestar, čeprav je to velika zabloda.
Nedavno ste v koprski cerkvi sv. Frančiška Asiškega krstili nov glasbeni projekt italijanske kancone Tulio Furlanič&ITAcustica, zdaj se zamisel in vaše izvajanje razvijata v uspešno zgodbo.
Izvajamo italijansko glasbo, obarvano s sving ritmi svetovno znanih zimzelenih melodij iz 50. in 60. let, v repertoarju imamo nekatere pesmi s festivala San Remo. V zasedbi ITAcustica so pianist Evgen Štefančič, saksofonist Giuliano Tull, kontrabasist Andrea Zullian, bobne pa igram jaz. Ta repertoar ima v Istri in na Hrvaškem, kjer je številna italijanska manjšina in veliko ljubiteljev italijanske kancone, dovolj občinstva, ljudje so nas res lepo sprejeli.
