Krona je še vedno njena

V drugi polovici šestdesetih let so se na jugoslovanski manekenski sceni pojavila slovenska dekleta, ki so kmalu zatem prodrla tudi v sam evropski in svetovni manekenski vrh. Poleg Mojce Platner, Anke Senčar in še nekaterih so ime svoje domovine ponesle v svet tudi tiste s krono uradno najlepših. Najprej je do danes neponovljiv uspeh leta 1966 na izboru za miss sveta dosegla Dubrovničanka Nikica Marinović, ki je postala druga najlepša na svetu in najlepša Evropejka, tri leta za njo pa je miss Evrope postala še Ljubljančanka Saša Zajc. Tudi ona je na tem področju še vedno brez naslednice, čeprav bo njena zmaga za najlepše dekle Evrope kmalu praznovala abrahama.

Prijavili so jo drugi

Tudi Saša Zajc je na tekmovanje prišla po naključju. Na izbor so jo namreč prijavili drugi. Najprej je postala najlepša doma, nato pa je osvojila še evropsko lepotno krono. Na tiste čase ima lepe spomine. »Seveda, človek je mlad, poln idealov. So pa to bili drugačni časi, tudi kar zadeva lepotna tekmovanja,« pravi. Konkurenca takrat morda ni bila tako številna, je bila pa močna v pravem pomenu besede. »Tisto leto je bilo finalno tekmovanje v Maroku. Spomnim se, da sem šla s samo tremi kovčki garderobe, kar je za današnje razmere nepredstavljivo. Za ličenje smo dekleta bolj ali manj poskrbela sama, tudi med seboj smo si pomagala. Spremenila pa so se tudi merila. Včasih so ocenjevali predvsem popolnost obraza, skladnost in mere telesa, hojo, fotogeničnost … Tudi takrat so že bile komisije, a so nas izpraševali za odrom, ne pred kamerami in občinstvom. Danes so tekmovanja predvsem televizijski šovi, ki jih spremlja ogromno gledalcev, v mojih časih pa so bili poglavitni časopisi in revije. Edino, kar se ni spremenilo, so pričakovanja, trema, napetost, želje, solze sreče in razočaranja.«

Danes so tekmovalke tudi veliko bolj izkušene. Pred evropskim izborom je bila le na dveh tekmovanjih, tudi zato, ker jih takrat pač ni bilo veliko. »Danes večina deklet ve, v kaj se podaja, za njimi je veliko denarja, sponzorjev, podjetij. Poglejte države, iz katerih prihaja največ lepotnih kraljic. Imajo posebne šole, kjer učijo in vzgajajo bodoče tekmovalke. Danes je tudi veliko raznih lepotnih popravkov, česar včasih ni bilo. Ne glede na vse skupaj pa je vedno treba imeti trezno glavo in stati na trdnih tleh. Stvari hitro zapeljejo, mladost in neizkušenost pa naredita svoje.«

Manekenstvo v tujini

V Jugoslaviji smo bili seveda nadvse ponosni na uspehe, ki so jih dosegala naša dekleta. Tudi Sašo smo ob vrnitvi pričakali slovesno in se razpisali o njeni zmagi. A na žalost je bila krona najlepše v Evropi tudi zadnji Sašin lepotni uspeh. »Takratna pravila na tovrstnih tekmovanjih so določala, da se tekmovalka po osvojeni kroni ni mogla udeležiti višjega tekmovanja, tako da nisem mogla na tekmovanje za miss sveta. Takrat je Jugoslavijo zastopala Nataša Košir, ki je prišla med prvih deset.«

Če se lepotnih tekmovanj ni mogla več udeleževati, pa so se ji na široko odprla vrata na tujo manekensko sceno. »Delala sem v Parizu, Milanu in drugih modnih prestolnicah za kreatorje, kot so Dior in številni drugi, za objektivi pa so stali svetovno priznani fotografi. Sicer sem bila malo polnejše postave, a sem kljub temu lahko delala vse, modne revije in fotografiranja. Vedno sem imela raje modne brvi, saj si na fotografijah nisem nikoli bila povsem všeč,« se spominja. Kljub temu je naredila uspešno kariero in tudi dobro zaslužila. Kariero je po mnenju mnogih končala prezgodaj, sama pa meni, da ravno pravi čas. Odločila se je namreč za družino. »Po rojstvu sina in hčerke sem najprej postopoma nehala v tujini, v začetku osemdesetih pa še doma. Poiskala sem si drugačno službo in nikoli mi ni bilo žal, saj so bila lepotna in manekenska leta res intenzivna, a nekega dne se vsaka stvar konča.«

V marketinške vode

Po manekenski upokojitvi se je podala v povsem druge vode. Leta je delala v oglaševanju in reklamiranju, skupaj s prijateljico iz časov lepotnih tekmovanj. »Bilo je zanimivo, saj sva skupaj delali tudi na povsem drugem področju. V tej službi sem dočakala upokojitev in sem zdaj že dobrih deset let med penzionisti.« Uživa v stvareh, ki jih ima rada, in v prostem času, če ga najde. »Saj veste, da ga skoraj noben upokojenec res nima. Dokler sam ne poskusiš, ne moreš vedeti. Rada sem z otrokoma in vnuki, slikam, ukvarjam se z rožami. Ko le čas ne bi tako hitro tekel.«

In lepotna tekmovanja? Jo še zanimajo? Posebne nostalgije po letih, ko je bila v modi in tekmovala na lepotnih tekmovanjih, nima. Izživela je sanje in ima lepe spomine. Na miss Evrope jo spominjajo pokal, srebrni krožnik, še nekaj spominkov in fotografije. »Posredno se še vedno zanimam za to. Tudi še po tem, ko sem nehala, so me vabili v komisije za izbore miss. Zdaj pa tudi tega ne delam več. Z veseljem pa si ogledam tekmovanja. Ne vseh, ker jih je preveč, vsaj najpomembnejša pa. Zanimivo je, kako se stvari spreminjajo tudi tu.«