ZA LAHKO NOČ

Pravljica o hudobnem zmaju Koronarju in kako so ga ljudje premagali (2. del) 

Objavljeno 28. marec 2020 15.30 | Posodobljeno 27. marec 2020 16.06 | Piše: Uredništvo

Te dni, ko so tudi kulturni ustvarjalci prisiljeni ustvarjati doma, je na plano prikukala prav posebna pravljica. Objavili jo bomo v celoti, a ne vse naenkrat. Vsak večer: v petek, soboto in nedeljo lahko tako svojemu otroku pred spanjem preberete nov del. Danes objavljamo drugi del.

FOTO: Avtorji pravljice

PRAVLJICA O HUDOBNEM ZMAJU KORONARJU IN KAKO SO GA LJUDJE S SKUPNIMI MOČMI PREMAGALI


Drugi del
(Ste zgrešili prvi del? Najdete ga tukaj)


A barvice niso hotele dol, zato je Anže uporabil še mamino razkužilo. Imelo je čuden vonj, a roke so zdaj bile bleščeče čiste. Potem se je vrnil k oknu in še naprej slikal. Bilo je vroče, zato je na stežaj odprl okno. Vsaj za kratek trenutek! In kaj mislite, da se je zgodilo? Nič. Popolnoma nič se ni zgodilo. Priletel ni niti en samcat Virusar, da bi mu grozil. Za njih je bil zdaj NEVIDEN.

„Kako je to sploh mogoče?“ se je čudil Anže in poklical sestrico. Ta je stopila k oknu in v trenutku so pred njim lebdeli številni jezni Virusarji in nanjo renčali. Anže jo je prijel za roko in odvlekel v kopalnico, da si tudi ona temeljito umije roke z milom in z razkužilom. Vrnila sta se k oknu in – nič. Tudi ona je zanje postala NEVIDNA. Ha! Ha! Odlično! „Marjanca! Kaj če bi...“ je vprašal. „Ja!“ se je strinjala njegova sestrica, in že sta se veselila trenutka, ko bosta mamica z atijem zaspala, in onadva se bosta odpravila raziskat, kaj sploh so ti Virusarji in za kaj se jim gre. In sta dočakala. Starša sta zaspala okoli desete ure. Onadva sta si spet umila roke, kot prej, Anže pa je napolnil svojo plastično vodno pištolco z mešanico mila in razkužila.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Škodit že ne more, kajne? Oba sta si raje nataknila zaščitne obrazne maske, ki ju je zanju sešila mamica - na Anžetovi so bili majhni modri avtki, na Marjančini pa drobne pikapolonice. In ker sta poznala vse pomembne pravljice na pamet, sta zraven vzela tudi vrečko riža. Stopila sta v temo in tišino. Vrata so se za njima zaloputnila. Bum! Malce sta se prestrašila, a sta eden drugega prijela za roko in se odpravila v neznano. Med hojo sta po tleh metala drobčkena zrna riža. Počutila sta se kot prava junaka! Kot Janko in Metka! Le da njiju na koncu poti ni čakala čarovnica, temveč hudobni zmaj. Najti njegov brlog ni bilo tako zelo težko. Vedela sta, da bo tam veliko število smrdljvih Virusarjev, zato sta samo sledila nosu (še sreča, da sta nosila obrazni maski!). Hodila sta in hodila, dokler nista prišla do velikanske sive stavbe.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Delovala je uradno, a na tleh je ležala poteptana tabla. Na njej je nekaj pisalo z velikimi črkami. Marjanca je bila eno leto mlajša, a Anže je že hodil v drugi razred, zato je bila zanj mala malica prebrati kaj piše: „MI – NI - STER, ne MI - NI – STR - SSS - TVO Z – Z – A Z- DRA - VJE“. Dvignila sta pogled in tam, kjer je prej visela, je zdaj pisalo: „KO – RO – NA – R – JE -VO MI - NI – STR - STVO, to besedo sta znala prebrati že od prej, U – MA – ZA – NI – JE IN Ž – Ž – NUD -ROV“
image
FOTO: Avtorji pravljice

Fuuuj! Tukaj je torej živel hudobni zmaj. Zunaj se je trla množica smrdljivcev. Gnetli so se ob vhodu - eni so želeli noter, drugi ven. Otroka jih še nista nikoli videla toliko na kupu. Nista jih znala prešteti, a bilo jih je veliiiiko. „Ojoj, kaj pa zdaj? Še sreča, da naju ne vidijo,“ sta pomislila otroka. Naglas pa nista govorila, da se ne izdata – saj sta prišla špijonirat! Niti ko sta vstopila noter in se znašla pred gromozanskim zmajem, nista zakričala od strahu, čeprav sta se pošteno ustrašila in se še močneje prijela za roki. -„Danes smo zaplenili pol milijona in 200.000 obraznih mask, o naš mogočni! Zaklenili smo jih v vratarnico,“ so se zmaju klanjali in hvalili Virusarji. -„Samo?!“ je jezno zarjovel zmaj in iz nosu mu je začel uhajati gost dim.

-„Zda-zda-zdaj si si ne-nemorejo po-po-pokriti ust, o naš veliki,“ so jecljali Virusarji, ker so se ga bali. In eden izmed njih se je od strahu tresel najmočneje. Tresel se je in tresel, dokler ni kar naenkrat počil kot mehurček – pok! - in je pač izginil. Presenečeni Anže je pogledal proti Marjanci, ki je prikimala, da je tudi ona opazila, kaj se je pravkar zgodilo. -„S-S-Samo poglej, ko-ko-koliko kapljičnega z-z-zvarka smo zate da-da-danes na-na-nabrali!“ so Virusarji zmaju kazali steklenico polno sumljive tekočine. In od strahu je počil še eden izmed njih. Pok! -„Odlično, daj sem!“ je zmaj nepotrpežljivo prasknil z ostrimi kremplji ob tla in z velikim apetitom naredil en velik šluk. „Njama!!! Veste kaj? Jaz se ne bom toliko drl na vas, a vi nehajte pokati! Potrebujem vas čim več!“ je rekel zmaj in nehal spuščati dim. -„Saj nismo krivi. Dobro veš, da nas strah ljudi naredi močnejše, a ko se mi ustrašimo, je z nami konec – pok in fertik. I – i – i -in ti nas strašiš. Zelo.“
image
FOTO: Avtorji pravljice

-„Grrrrr... dobro, obljubil sem vam že, da ne bom več!“ je naveličano zarenčal zmaj. „Kaj pa zdravnike, ste že vse ujeli?“ -„Kot si ukazal, o najmočnejši – čisto vse zdravnike in tiste njihove sestre. Zaprti so v kleti. A jih je preveč. Zdaj jih že zapiramo tudi v pisarne v pritličju in prvem nadstropju.“ -„Imenitno!“ je zadovoljno zapredel zmaj. -„Za vsak slučaj smo ujeli tudi zobozdravnike!“ se je bahal neki Virusar. -„Jaaa. Pa še lekarnjake in higienjake, ha ha!“ se je škodoželjno hahljal drugi. -„Lekarnarje a higienike!“ ga je popravil tretji. -„A jaaa...“ se je sramoval tisti. „Pardon.“ -„Kaj pa gasilce?“ je siknil zmaj. -„Ne-ne-ne še vseh,“ je priznal Virusar, a ko ga je zmaj ošvrknil z jeznim pogledom, je hitro dodal: „Ampak skoraj!“ -„No, oni so precej gibčni in imajo tiste svoje sekire in cevi s hitro vodo, in me-me-me-ne j-j-jih je s-s-straaaah“ je počil od strahu še eden Virusar – pok! - in bilo je po njem. -„Takole pa ne! Prepovedujem vam, da se bojite!“
image
FOTO: Avtorji pravljice

-„Kakor ukažeš, o veliki zmaj!“ so unisono zavpili vsi Virusarji. Eden čisto zadaj pa je vseeno počil – pok!, a ostali so to pred zmajem zamaskirali z glasnim hohnjanjem. -„Dobro. To je torej rešeno. Ko boste ujeli vse preostale gasilce, se boste lotili še policistov.“ -„Kakor ukažeš, o veliki zmaj!“ -„In ko boste končali, ljudi ne bo mogel nihče več rešiti. Nihče! Ha ha ha! In takrat boste vse ljudi spustili ven iz izolacije!!! se je zmaj zakrohotal z gromskim smehom. „Naj se vsi okužijo! Dajmo zasejati strah! Dajmo razširiti kašljavo bolezen po vsem kraljestvu in kapljičnega zvarka bom imel na pretek, ha ha ha! To pa bo naslada, njami!“ je srečno zapredel zmaj in se z donečimi koraki počasi umaknil v svoje sobane.

Virusarji so si oddahnili in se razpršili vsak po svojih opravkih. Anže z Marjanco sta bila vsa neučakana – takoj se morata domisliti načrta! -„V klet! Osvoboditi vse ujetnike!“ sta se šepetaje odločila otroka in se neslišno odpravila po dolgem hodniku proti stopnicam v klet. Čuvala sta jih dva odurna Virusarja! Kaj pa zdaj? Aha! Saj sta imela riž. Anže je je zajel celo pest in hrs – vrgel jo je enemu izmed smrdljivcev v obraz. 

Nadaljevanje jutri ...

V tem trenutku veliko otrok in odraslih doživlja precejšnji stres in negotovosti zaradi koronavirusa. Z nujnimi ukrepi proti širjenju virusu še nihče od nas nima izkušenj, zato je trenutno stanje v državi naša življenja zelo spremenilo. Pravljice otrokom, ki še posebej potrebujejo dnevno rutino, da jim ta nudi občutek varnosti, pomagajo, da se lažje sprijaznijo z nenavadnimi in težkimi okoliščinami ter jih morebiti začnejo bolje razumeti, hkrati pa v njihov vsakdan vnesejo nekaj igrivosti in humorja.

Pravljico sta si zamislili in jo v češkem jeziku napisali sestri Alice Čop in Klára Veselská, doma iz Prage na Češkem. Klára Veselská je otroška klinična psihologinja in psihoterapevtka, Alice Čop pa gledališka režiserka, scenaristka in pedagoginja, ki že več kot 20 let piše in ustvarja za otroke, je tudi vodja Lutkovnega gledališča Velenje.

Eno odlično idejo je prispevala tudi njuna mama Eva Veselská, druge pa Kajetan Čop, ki je tudi narisal zmaja. Ostale risbe so delo učencev Osnovne šole Mihe Pintarja Toleda, podružnične šole v Plešivcu in učencev Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje. Nastale so pod vodstvom njihovega učitelja likovne vzgoje Roberta Klančnika.

Avtorici sta torej združili moči in pro bono skupaj napisali zgodbo O hudobnem zmaju Koronarju in o tem, kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali.




Deli s prijatelji