ZA LAHKO NOČ

Pravljica o hudobnem zmaju Koronarju in kako so ga ljudje premagali (1. del)

Objavljeno 27. marec 2020 15.30 | Posodobljeno 29. marec 2020 11.22 | Piše: Uredništvo

Te dni, ko so tudi kulturni ustvarjalci prisiljeni ustvarjati doma, je na plano prikukala prav posebna pravljica. Objavili jo bomo v celoti, a ne vse naenkrat. Vsak večer: v petek, soboto in nedeljo lahko tako svojemu otroku pred spanjem preberete nov del.

FOTO: Avtorji pravljice

PRAVLJICA O HUDOBNEM ZMAJU KORONARJU IN KAKO SO GA LJUDJE S SKUPNIMI MOČMI PREMAGALI


Prvi del

Bilo je nekoč neko kraljestvo in v njem so ljudje popolnoma zadovoljno živeli. Tudi mali Anže s svojo sestrico Marjanco. Vsako jutro jima je mamica pripravila zajtrk, ati pa ju je odpeljal v šolo. Med poukom sta pridno poslušala, kaj pripoveduje prijazna gospa učiteljica o številkah, črkah, rekah in živalih. To se jima je najbolj dopadlo, ker sta oba živali naravnost oboževala!

Doma sta imela psičko Elfi, ki sta jo vsak dan takoj po pouku peljala na dolg sprehod, ji metala palico in z njo veselo poskakovala naokoli. Potem sta naredila domačo nalogo, in že spet hitela ven, da se zunaj igrata s svojimi prijatelji – lovili so se, se igrali slepo miš, pirate in se žogali. A Elfi jim je vsake toliko žogo ukradla, in ko so ji rekli, naj jo vrne, je razposajeno lajala in mahala z repom. Občasno, ko je bilo lepo vreme, sta se Anže in Marjanca skupaj s starši odpravila na sprehod v živalski vrt, ker jima je bilo zelo všeč, kako smešno tacajo pingvini in zanimalo ju je, kakšne norčije spet zganjajo opice.

Le srede so bile malce drugačne. Popoldan je namreč mamica peljala otroka na krožke – Anžeta v glasbeno šolo h klavirju, Marjanco pa v plesno šolo. Kadar je deževalo, sta otroka za mamico in atija skupaj pripravila nastop, onadva sta navdušeno ploskala in za nagrado otrokoma brala njune najljubše pravljice. Recimo o Janku in Metki in kako sta se izgubila v gozdu. Ta je bila že od malega njuna najljubša. Kako fino grozljiva je bila! Po pravici povedano, sta včasih Anže z Marjanco tudi malo nagajala. Tu pa tam sta se prepirala, kdo je bolj razmetal otroško sobo in kdo jo bo zdaj pospravljal, ali pa kdo bo lahko igral „Človeka ne jezi se“ z rdečimi figuricami. A nič zato. Včasih pač otroci nagajajo, in med nami, tudi mamice in atiji tu pa tam nagajajo. Pomembno je le to, da se spet vsi pobotajo in se imajo radi najbolj na svetu.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Vsako nedeljo pa so se vsi štirje odpeljali na kosilo k babici in dedku. Elfi so puščali doma, ker je renčala na babičino mačko Gajo, ta pa se je zmeraj jezno naježila in pihala. Po kosilu sta ati z dedijem pila kavo in se pogovarjala o vsem mogočem, medtem ko so se babica z mamico in otrokoma večinoma odpravili na prijeten sprehod okoli bližnjega jezera. Ribam in racam so metali drobtine kruha in grah, ta je za njih bolj zdrav. Nazaj grede so se ustavili v slaščičarni, kjer je zmeraj tako lepo dišalo pa vaniliji in so imeli toliko tortic in drugih slaščic, da se je bilo zelo težko odločiti, katero izbrati. In tako so torej lepo živeli in se imeli radi. A nekega dne je njihovo kraljestvo iznenada napadel hudoben kralj Koronar iz daljnega Vzhodnega cesarstva!

Nihče ni vedel, zakaj, in kako si sploh drzne! Bil je zmaj, na glavi je nosil strašansko čudno krono, okrašeno z netopirjimi krili in krempeljčki ter s kačjimi repki, a kar je najhujše – skupaj z njim je v kraljestvo prispela cela vojska Virusarjev! Zasedli so meje, da nihče ne more noter ali ven, premagali miroljubno kraljevo vojsko, in zavladal je Koronar. Virusarji so bili ogabni nagnusneži – vso telo pokrito z bradavicami, iz nosu jim je sluzasto kapljalo, namesto rok pa so imeli takšne male, živahne lovke. Šavs! Šavs! Skratka groza! Povrhu pa so še strašansko smrdeli, fuuuuj! Predstavljajte si pokvarjeno jajce, čisto zelene, plesnive hrenovke, dihurjev kakec, kremo za čevlje in šampon proti pasjim bolham – in če bi vse to zmešali skupaj, bi zmes smrdela stokrat manj kot en samcat Virusar. S tem svojim smradom so čisto okužili zrak in ljudje so začeli kašljati.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Kašljali so tako močno, da jih je razbolela glava. Nekateri so celo dobili vročino in obležali v postelji. Odrasli so bili čisto zmedeni in prestrašeni. Iskreno povedano so začeli zganjati precejšnjo paniko. Kaj pa zdaj? Kako se braniti? Niti odrasli namreč nimajo zmeraj odgovora na vse. Nekdo se je spomnil, da bi jih pred tistim smradom lahko rešile zaščitne obrazne maske. Vsi so stekli v lekarno in kmalu so bile popolnoma razprodane. Kdor jih ni dobil, si jih je doma sam sešil iz blaga – bolje neka maska, kot nobena, kajne? A smrad se je širil in širil. Marsikdo je zdaj zmedeno tekal po mestu sem in tja, in za vsak slučaj nakupoval velike zaloge hrane, pijače in toaletnih papirjev – kaj če jim Virusarji vse porabijo?! Kaj bodo potem?

Zmaj Koronar je izkoristil ves ta kaos in nalašč vsak dan razglašal številne nove ukaze, odloke in raznorazne prepovedi. Potem je od veselja, kako je ljudem pokvaril življenje, sam sebi ploskal s šapami in se krohotal na vse grlo – da je še on začel kašljati. In prav mu je, saj je bil ta pravi škodoželjni hudobnež. Nekega dne je na primer kar tako prepovedal gledališče in kino. Naslednjega dne pa spet bazene in igrišča. „Kaj se res ne smemo več niti malo zabavati?“ so protestirali ljudje. 

Zmaj se je razsrdil in nad njih poslal svoje Virusarje. „Bu, bu, bu!“ so ti smrdljivci skakljali med ljudmi in jih strašili. In nato je zmaj ljudem odredil strog domač pripor. Zaprl je skoraj vse trgovine. Prepovedal je zobozdravnike. A ker je prepovedal tudi slaščičarne, ljudem ni bilo treba skrbeti, da se jim bodo pokvarili zobje. Nekaterim staršem je prepovedal hoditi v službo, drugim je ukazal, da v službo morajo. Le kdo bi razumel, kaj se dogaja? Otrokom pa je prepovedal hoditi v šolo. No, če smo pošteni, so se otroci najprej razveselili – hura, hura, počitnice! A so kmalu ugotovili, kako zelo pogrešajo svoje prijatelje, ker jih nikoli več niso smeli videti. Nobenega lovljenja, igre na slepo miš in pirate ali žoganja.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Tako zelo so se dolgočasili, da se jim je zatožilo še po najbolj zoprnih sošolcih in – ne boste verjeli lastnim ušesom! – tudi po pouku. Anžetu z Marjanco sta predvsem zelo, zelo manjkala stara starša. Tako bi si želela k njima na obisk in jima pasti v objem. In da bo skratka vse tako, kot prej. „Le kaj zdaj delata dedi z babico?“ sta pomislila, ker je ravno bila nedelja. „In kaj počenja mačka Gaja? Najbrž si greje svoj puhast kožušček na soncu – lepo doma, za oknom...“ Mamica je vsak dan po telefonu govorila z babico, a govorili sta resno, in včasih celo šepetali. Le o čem sta se pogovarjali? Mamica je potem na skrivaj jokala in bila žalostna. Tudi ati je bil žalosten, to sta Anže z Marjanco dobro opazila.

Ampak pred njima se je pretvarjal, da je vesel in pogumen. Kadar so še atiji prestrašeni, veš, da je hudo. In ravno tega si je hudobni kralj Koronar najbolj želel – da bodo pred njim vsi trepetali od strahu. Šleka pac! Smolo ima, ta zlobni zmaj! Anže z Marjanco namreč poznata vse pravljice na pamet! In kot je znano so pravljice polne zlobnežev in nepridipravov, a se vseeno zmeraj dobro končajo! Saj ne bo zmaj pri njih ostal za vedno, kajne? Veliko ljudi v kraljestvu je že zbolelo in kašlja. Ja, ampak kje zdaj na hitro dobiti pravljičnega junaka, ki ga bo premagal?

Anže in Marjanca sta razmišljala in razmišljala, a nobenega junaka žal nista poznala. In tako je mineval čas. Mamica jima je vsako jutro pripravila zajtrk, ati pa ju ni odpeljal v šolo, temveč se je z njima učil o številkah in črkah kar v dnevni sobi. Redno so skupaj tudi telovadili, ker je gibanje pomembno za zdravje. Metali so in brcali žogo, čepraj jo je Elfi, ki so ji manjkali dolgi sprehodi, že čisto zgrizla in vso poslinila. Skakali so tudi čez kolebnico. In veliko so si pripovedovali o svetu za okni: o morju, zvezdah, rastlinah v parku, o filmih, ki so jim bili všeč. Včasih so skupaj peli vesele pesmi in plesali – to je bilo všeč predvsem Marjanci. Drugič so skupaj odigrali odlomek kakšne pravljice.
image
FOTO: Avtorji pravljice

Atiju ni šlo najbolje, a so se od srca nasmejali. Mamica je zelo lepo risala in vsak dan so zato skupaj narisali, kar so videli iz okna. Virusarji so sovražili, kadar so ljudje stali ob oknih. Takrat so se nagnetli spodaj na ulici, besno pljuvali in jim grozeče žugali s svojimi lovkami. To pa zato, ker niso želeli, da ljudje izvedo, kakšne grdobije zunaj špičijo. Če si je nekdo upal svoje okno malce - ali celo na stežaj odpreti, so se Virusarji dvignili v zrak in mu hrčali naravnost v obraz. Fuuuj! Kako ogabno! Človek tega smradu ni mogel prenesti in je okno raje hitro spet zaprl.

Virusarji so Anžetu z Marjanco že presedali. Zato sta jim kazala jezik in delala smešne obraze. To je Virusarje vsakič tako razjezilo, da so jim pokale bradavice in iz njih je pritekel vijoličast gnoj. Jajks! Nekega dne si je Anže z barvicami zapacal roke in si jih je hitro stekel umit v kopalnico z milom. Mila so zdaj imeli na pretek in mamica ju je pogosto spominjala, naj si temeljito umivata roke. 

Nadaljevanje tukaj ...
V tem trenutku veliko otrok in odraslih doživlja precejšnji stres in negotovosti zaradi koronavirusa. Z nujnimi ukrepi proti širjenju virusu še nihče od nas nima izkušenj, zato je trenutno stanje v državi naša življenja zelo spremenilo. Pravljice otrokom, ki še posebej potrebujejo dnevno rutino, da jim ta nudi občutek varnosti, pomagajo, da se lažje sprijaznijo z nenavadnimi in težkimi okoliščinami ter jih morebiti začnejo bolje razumeti, hkrati pa v njihov vsakdan vnesejo nekaj igrivosti in humorja.

Pravljico sta si zamislili in jo v češkem jeziku napisali sestri Alice Čop in Klára Veselská, doma iz Prage na Češkem. Klára Veselská je otroška klinična psihologinja in psihoterapevtka, Alice Čop pa gledališka režiserka, scenaristka in pedagoginja, ki že več kot 20 let piše in ustvarja za otroke, je tudi vodja Lutkovnega gledališča Velenje.

Eno odlično idejo je prispevala tudi njuna mama Eva Veselská, druge pa Kajetan Čop, ki je tudi narisal zmaja. Ostale risbe so delo učencev Osnovne šole Mihe Pintarja Toleda, podružnične šole v Plešivcu in učencev Centra za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje. Nastale so pod vodstvom njihovega učitelja likovne vzgoje Roberta Klančnika.

Avtorici sta torej združili moči in pro bono skupaj napisali zgodbo
O hudobnem zmaju Koronarju in o tem, kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali.




Deli s prijatelji