PISMO

Milena Miklavčič: Kljub vsemu blatu, ki so ga ljubitelji štirinožcev zmetali name ...

Objavljeno 05. marec 2020 07.14 | Posodobljeno 05. marec 2020 08.37 | Piše: P. Pa.

V oddaji Zadnja beseda! je Miklavčičeva izrekla besede, zaradi katerih so se spravili nanjo. Zdaj ji je dovolj ... 

Milena Miklavčič. FOTO: Uroš Hočevar
Komentatorka v oddaji Zadnja beseda! Milena Miklavčič je s svojimi izjavami razburila številne lastnikov psov in mačk. Odzivi na spletnih omrežjih so bili burni, nekateri so prestopili celo mejo dobrega okusa. A Milena se ne da, vztraja pri svojem in v pismu, ki nam ga je poslala, vztraja, da kosmatinci ne sodijo v posteljo in za mizo.

Njeno pismo, v katerem izraža zaskrbljenost zaradi današnjega stanja v družbi, objavljamo spodaj v celoti. V njem je med drugim zapisala tudi: »Kljub vsemu blatu, ki so ga ljubitelji štirinožcev zmetali name, sem še zmeraj optimistična, saj upam, da bomo – dokler je še čas – začeli o odnosu med človekom in živaljo vsaj razmišljati. Čisto razumem, da bo to težko, saj v meni vidijo velikega nasprotnika tudi tisti, ki imajo od slepe ljubezni največ koristi.«

Moja prijateljica Johanna je bivala v istem kraju, v Strasshofu, v katerem je Priklopil leta 1998 ugrabil Kampuschevo in jo imel potem zaprto v kleti, v svoji hiši.

V tistem času, ko se je Johanna ravno upokojila, sem jo velikokrat obiskala. Strasshof je (bil) precej dolgočasen kraj, malodane mesto duhov. Šolo, ki jo je nekoč obiskovalo več kot 800 otrok, so zaradi pomanjkanja podmladka zaprli, v ličnih hišicah, okoli katerih so stale visoke ograje, pa so živeli starejši- podobni Hanni.

Zmeraj, ko sem jo obiskala, sem imela veliko srečo, da je bilo lepo vreme. S kolesom sem tako naredila na desetine kilometrov. Tudi mimo hiše, v kateri je živel Priklopil.

Zakaj ga tako dolgo niso odkrili? Zato, ker so prebivalci tega kraja živeli drug mimo drugega. Niso se družili, še pozdravljali se niso, ko so vsako jutro vodili na sprehod svoje hišne ljubljenčke. Teh pa je bilo ogromno. Imela ga je vsaka hiša, a ne le enega, velikokrat tudi dva ali več.

Tudi naša Hanni je imela psa. Ime mu je bilo Gringo. Star je bil že skoraj 15 let. Ves čas je ležal na enem in istem mestu, ker se zaradi starostnih težav in hudih bolečin ni mogel niti premikati. Če bi bil pes moj, bi ga dala uspavati. Preveč se mi je smilil. Hanni zato niti slišati ni želela. Imel pa je rad družbo. Kadar nisem bila na kolesu, sem sedela zraven njega, brala ali se pogovarjala s Hanni.

To so bili še časi, ko še ni bilo interneta in smo se doma, v Sloveniji, ljudje še veliko družili med seboj. Spominjam se, da sem jo neštetokrat vprašala, zakaj nikoli ne povabi sosede, prijateljic. Želela sem se, radovedna kot sem bila, pogovarjati še s kom. »To pri nas ni v navadi, zakaj bi se obiskovali? Vsak ima doma družbo svojega kužka in mucka, zakaj bi se jim vsiljevala?'« Ne družiti se je bilo zame takrat nesprejemljivo in nerazumljivo.

V Sloveniji še nismo imeli okoli hiš visokih ograj, tudi vrat nismo nenehno zaklepali in v veselje nam je bilo, če smo lahko sosedje poklepetali med seboj.

A čas je neusmiljeno tekel naprej. Že kmalu po osamosvojitvi so visoke ograje začele rasti tudi na naših koncih kot gobe po dežju. Vrata se je začelo zaklepati, z 'izbruhom' interneta pa so se ljudje – v primerjavi z nekoč – praktično nehali družiti med seboj. Takšnih, ki jim je predstavljal edini družabni stik s svetom računalnik, je bilo vedno več.

Tudi v medijih so se začeli – sprva zelo sramežljivo – pojavljati članki o zlovešči osamljenosti, o depresijah, o tem, da je vedno več ljudi na antidepresivih, da je zlasti med ženskami vedno več alkohola, o še drugih zasvojenostih. To niso bili izmišljeni članki – v resnici je bilo še veliko bolj kruto.

To vem, ker sem bila nenehno med ljudmi. Poleg tega, da sem zapisovala zgodbe s terena, sem delala prispevke tudi za oddajo Pomagajmo si (danes je ni več), bila predsednica Rdečega križa. Neštetokrat sem dobila priložnost, da sem vstopila v domove, kamor drugi niso mogli.

Nikoli ne bom pozabila ženske, ki je živela v stanovanju s truplom svoje psičke. Imela je sicer hčerko in tudi nekdanjega partnerja, a se je od njiju odmaknila, ker ji je družba njej tako ljube Lajke pomenila vse na svetu.

XX je bil invalid, živel je sam, a ker je bil zelo družaben, so si obiskovalci pogosto podajali kljuko. Potem pa mu je umrla mama, in namesto da bi mu prijatelji pomagali, so mu kupili psa. Ko le ne bi tega storili! Zaprl se je v svoj svet in samo radovednemu in vztrajnemu popisovalcu števca za porabo vode (ali elektrike, se ne spomnim več) se je lahko zahvalil, da so ga rešili in odpeljali v bolnišnico.

Med tistimi, ki v hudi recesiji tam okoli leta 2008 niso dobili službe, je bil tudi X. S psičko se je zaprl v svoj osamljeni svet, njegovi domači pa so bili celo veseli, da so imeli mir pred njim.

V zadnjih letih sem srečala kar nekaj takšnih, ki jim ni bilo več mar ljudi, zadoščala jim je pasja ali mačja družba. Razlogi za odmaknjenost so bili različni, včasih niti niso bili otipljivi, drugič spet so bili posledica razočaranj ali prizadetosti. Saj veste – TUDI ljudje znamo biti zelo 'žleht'.

Kdaj točno smo v tem odtujenem svetu, v katerem živimo, počlovečili svoje odnose s hišnimi ljubljenčki, ne vem. Pasje poroke, naročanje hrane za kosmatinca v restavracijah, organizirano praznovanje rojstnega dne, roza tiara in obleka – stvari, ki so bile še pred 20 leti skregane z zdravo pametjo – so danes povsem običajne. Tiste, ki se s to običajnostjo ne strinjajo, pa pribijejo na križ.

Enako velja za prenašanje kosmatinca v torbici, ker da ta ne mara hoditi. Zavrnitev šolanja, ker da njegov pes ne mara, da mu drugi govorijo, kaj naj naredi. Prehranjevanje ob mizi, ker da že ne bo jedel s tal. Absurd?

Že nekaj časa se vse to dogaja tudi pri nas, tudi pri nas srečavamo vedno več pasjih skrbnikov, ki želijo iz svojih psov narediti 'kosmate otroke'. Izraz 'fur baby' se je pred nekaj leti celo znašel v enem izmed ameriških slovarjev.
 
Počlovečenje psov je izkazovanje ljubezni na popolnoma napačen način. Pes je pes in kot tak za svoje srečno življenje potrebuje jasna navodila, začrtane meje, dnevno rutino, odgovornega skrbnika, vsakodnevni sprehod ali dva, vohanje in ovohavanje, markiranje, letanje za palico, valjanje po blatu … Ne potrebuje pa vozička za prevažanje, torbice za prenašanje, Batmanove obleke, stola in menija v restavraciji ter osladnih pogovorov.

Ko skušamo razumeti psa skozi naše oči, mu s tem vzamemo njegovo pasjo naravo. To je do psa ponižujoče in nepošteno. Pes ni človek. In zagotovo to tudi ne želi biti. 

Tako kot sem pred 20 in več leti mimobežno, na kolesu, srečevala v Strasshofu osamljene starce s kužkom na vrvici in z muco v naročju, tako jih, žal, srečujem danes pri nas.

»Nikogar ne potrebujem, saj imam njega (njo)!« mi rečejo in stiskajo svojo ljubezen v naročju.

Ker imam ljudi rada, ker me že od nekdaj zanima, kako živijo, imam to srečo, da se veliko pogovarjam. Obiskujem ljudi. Jih poslušam. Sanja se vam ne, koliko jih je, ki se oklepajo svojega ljubljenčka zgolj zato, ker so med seboj in zunanjim svetom postavili visoko ograjo. Pa med njimi niso samo starejši, vedno več je tudi zelo mladih.

Med imeti psa (mačko) za prijatelja ali ga (jo) imeti za partnerja oziroma otroka je ogromna razlika!

Kar sva z možem na svojem – to pa je že več kot 40 let –, imamo pri hiši psa. Razen zadnjih osem let, po tistem, ko nam je poginil mops Polde in se je rodil vnuk, ki je imel astmo, smo bili brez. Že dobro leto pa nam dela družbo mačka Zoya. Nobeden od njih ni bil nikoli 'fur baby', a smo jih imeli kljub temu radi. Če bi Zoya znala govoriti, bi to, da je ljubljena in zaželena, povedala sama.

Že od prvega dne pa smo se držali pravila, da žival ni človek, zato ne sodi v posteljo, niti za mizo. Lahko pa v naročje, a si potem umijemo roke.

**
Kljub vsemu blatu, ki so ga ljubitelji štirinožcev zmetali name, sem še zmeraj optimistična, saj upam, da bomo – dokler je še čas – začeli o odnosu med človekom in živaljo vsaj razmišljati. Čisto razumem, da bo to težko, saj v meni vidijo velikega nasprotnika tudi tisti, ki imajo od slepe ljubezni največ koristi. Mimogrede: še sredi 80. let nismo poznali konzerv za hišne ljubljenčke, tisti najbolj vneti so jih nabavljali čez mejo. Danes pa je tako, da živali drugega sploh ne jedo več …

Spoštovani, bilo bi prav in pravično, če daste besedo tudi meni. Ni nujno, da je zadnja, a vseeno!

Verjemite, kar je izšla prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, doživljam pogrome. Zakaj? Zato, ker na glas govorim o stvareh, o katerih se je molčalo in se še molči, ker je to udobneje.

Ko bi vi vedeli, kaj so mi že zmetali v obraz! Češ jaz nisem takšen, moji starši niso bili takšni! Molči!

Slovencev nas je dva milijona. Eni so takšni in drugačni. Nekateri imajo normalen odnos do živali, drugi so ga, žal, počlovečili. Niso prvi problem, problem so drugi.

In tega bi se morali zavedati, dokler je še čas.

Milena M.
 




Deli s prijatelji