Izkušnja bralke Mateje z zavarovalnicami, potem ko jo je povozil avto (FOTO)
Objavljamo izkušnjo 30-letne Mateje, doma z Obale, ki jo je na prehodu za pešce povozil državljan Hrvaške. Zgodilo se je 1. septembra 2021, a šele zdaj je po pritožbi prejela odškodnino, za katero meni, da je miloščina in da si z njo ne more veliko pomagati, saj ima trajno poškodovano telo. Razmišlja o tožbi proti zavarovalnici.
»Zgodilo se je 1. septembra 2021, ko se je večina turistov s slovenske obale že vrnila domov in se je tudi promet po koncu turistične sezone umiril. Mislila sem si, da sem končno dočakala dan, ko bom v miru na plaži. Tja sem se zapeljala s kolesom, na poti nazaj pa sem se odločala med dvema potema – tisto ob robu ceste brez pločnika, je sicer krajša, a bolj nevarna, ali naj grem bo daljši urejeni poti. Odločila sem se za slednjo. Žal. Pravilno sem prečkala urejen prehod za pešce in skoraj bi bila že na drugi strani, ko sem ob sebi zagledala bel avto. Počilo je.
Čez nekaj časa sem se zbudila na tleh. Takoj ko sem lahko zajela zrak, me je prebodla bolečina. Tako hudo je bilo, da sem lahko samo kričala ob bolečinah. Takrat se je začel moj bolečinski pekel.
K sreči je bil v bližini kraja prometne nesreče medicinski tehnik, ki mi je pomagal. Voznik avtomobila, ki se je vame zaletel, je le vprašal, ali sem v redu, stal in gledal.
Na urgenci v Izoli je bila gneča, tako da so me na hitro odpravili domov z mavcem na roki, pri tem pa spregledali odlomljeno kost v sklepu, kljub temu, da so naredili rentgensko sliko. No, pozneje se je izkazalo, da so spregledali še marsikaj.
Dnevi so minevali v bolečinah, pri tem pa mi niso pomagala nobena na recept predpisana protibolečinska zdravila. Moj svet se je vrtel okoli tega, kako vstati, priti do taksija (avtobusna postaja je bila zame predaleč), iti na zdravniške preglede ...
Na berglah sem bila 3,5 meseca. 2. septembra 2021 me je fiziatrinja tolažila s tem, da se bo cela vrsta nevro poškodb sanirala v enem letu, naj le posežem po vitaminih in naj obiskujem fizioterapijo.
Od tega je minilo leto dni, meni pa bolečine še vedno ne pustijo spati. Vse, kar mi je v tem času pomagalo, so samoplačniške terapije. Tisto malo fizioterapij, ki sem jih prejela na napotnico, so bile samo za okus.
Kako jo je odnesel povzročitelj nesreče
Povzročitelj nesreče je zaradi povzročene nesreče na prehodu za pešce moral plačati nekaj sto evrov kazni, vzeli so mu nekaj kazenskih točk, vse ostalo pa naj bi krila zavarovalnica, kateri verjetno že desetletja vplačuje denar v te namene. No, tu pa se je potem zapletlo.
Do kolikšne odškodnine sem bila upravičena
Prvi del odškodnine sem dobila nekaj mesecev po nesreči, ko smo še vsi upali, da se bodo poškodbe zacelile in se bom vrnila v normalno življenje. Odškodnino sem porabila v enem letu le za osnovne potrebe. Samo za taksi prevoze do zdravnikov in nazaj se je nabralo čez tisoč evrov stroškov, kar sem z računi dokazala tudi zavarovalnici. K sreči sem imela nekaj denarja privarčevanega, sicer mi prve tri mesece ni uspelo priti niti do zdravnika.
Potem se je začelo nabirati nepredvidenih stroškov: prilagoditev obutve, oblek, kolesa, krem, povojev, vitaminov ... Lahko le naštevam do jutri, kakšne stroške je vse potegnilo s sabo. Še največ denarja pa sem namenila za zasebne terapije. Ljudje so se mu čudili, zakaj jih obiskujem, češ da hodim na 'masažice'. Pa jim povem ... Ste imeli že kdaj vneto uho? Potem veste, kako zelo to boli in kaj vse bi dali za to, da bi se ta bolečina končala. Človek poskusi vse terapije, samo da bi lahko znosneje živel z bolečinami.
K sreči mi je takrat kolesarska čelada rešila življenje, zdravniki pa so mi rekli, da na rentgenski sliki ne vidijo zlomljenega čeljustnega sklepa, in tudi če ga bi, ne morejo zdraviti in naj jem mehko hrano. Izkazalo se je, da imam poškodovane zobe, ki potrebujejo popravilo.
Osebni zdravnik se je še edini res trudil in pravilno napovedal, da je prišlo do trajnih nevropatskih bolečin. Na koncu je potrdil, da vsi uradni poskusi (protibolečinske infuzije, obliži, kreme ...) ne pomagajo kaj dosti. Preostalo naj bi mi samo, da se znajdem, kot vem in znam.
Zavarovalnica vse to ignorira
In tudi mnenje zdravnika zavarovalnica ignorira. Ne vem, kako naj si razložim njihov izračun za odškodnino.
Decembra 2022, več kot leto po nesreči, smo jim preko agencije, ki mi pomaga urejati tožbo, poslali celo kuverto računov, ki sem jih že plačala, nešteto dodatnih izvidov s potrdilom, da je moje telo trajno poškodovano s kupom kroničnih bolečin. Najprej niso želeli plačati niti potnih stroškov v celoti.
Po pritožbi so mi vrnili okoli tisoč evrov za plačane račune, predvsem za taksi prevoze in še zraven dodali nekaj malega. S tem si ne morem plačati niti sanacije zob, ki jih je razbil udarec, kaj šele vse ostalo - terapije, na katerih se še vedno učim pravilno hoditi, loviti ravnotežje, prijemati stvari. Terapije, ki edine zmanjšujejo nevropatske bolečine, plačujem iz svojega žepa.
Gospod, ki me je zbil, je že starejši. Lahko le predvidevam, da že vsaj 40 let vsako leto plačuje zavarovanje, po nesreči je ostal tudi brez bonusa pri zavarovanju avtomobila. Kje je torej ves ta denar, ki ga za primere nesreč plačujejo zavarovanci, če ne pripada tistim, ki so oškodovani? Kdo potem dobi vse te visoke zneske, ki jih vozniki iz leta v leto plačujejo zavarovalnici? Morda je težava v tem, ker je povzročitelj nesreče hrvaški državljan? Si zato ne zaslužim imeti še česa od tega življenja? Lahko samo obležim in čakam konec?
Ne preostane mi drugega, kot da grem v tožbo, in takrat bo ta zavarovalnica morala izplačati bistveno več, kot ponuja. Dobrodošli v Sloveniji, pohodi povoženega do konca in naj se na sodiščih izgubljajo trenutki dragocenega življenja za miloščino.
Pravniki razlagajo, da lahko tožim tudi gospoda osebno. Torej plačevanje premije na koncu ne bo pomagalo ne njemu ne meni.
Ste tudi vi opazili kaj zanimivega? Pošljite nam fotografijo ali videoposnetek.
