RAZKRIL SVOJO ZGODBO

Zapis, ki seže v srce: ko te zavrže lastna družina

Objavljeno 11. oktober 2019 08.07 | Posodobljeno 11. oktober 2019 08.11 | Piše: Ma. M.

Le kako se pobrati po čem takem? 

Fotografija je simbolična. FOTO: Thinkstock
Ob mednarodnem dnevu brezdomcev (10. oktober) se je na facebooku pojavil zapis Mihe, nekoč brezdomca, ki ga je družina dobesedno zavrgla. Društvo Humanitarček je njegove razmišljanje objavilo. Ganljivi zapis, ki bi moral ponuditi razmislek vsakomur posebej in vsem skupaj, objavljamo v celoti (nelektorirano): 

»Jst sem Miha. Mogoče bi moral napisat jaz sem, pa sem jaz samo jst. Hotu sem postat odvetnik. Da bi reševal ljudi. Noro, ne? Drugače sem iz kao dobre familije. Mama redno sfrizirana, zmanikirana in zdepilirana. S-budgetovih izdelkov nismo nikoli meli doma. Fotra je nagnala, ko sem mel deset let. Je bil propalica. Pri dvanajstih letih ga je mama začela šlukat: martini, viski, konjak. Je rekla rekreativno. My ass, vam rečem. Je spregledala, da ma njen novi ljubimec raje my ass kot njen. Za svoj 15. rojstni sem ga razbiu ko piksno, menda sem ga hudo poškodoval. Tako je rekla sodnica, ravn tak zmanikirana in zdepilirana kot mati. Ampak sem razbiu bolj njegov ego. Fajn darilo. Mati mi itak ni verjela, pa so me dali v zavod. Agresivec, problematičen otrok, sramota. Ni se omehčala. Pravi foter je bil propalica pa je še mene pustila tam gnit. Samo enkrat je prišla mimo, da mi je vzela ključ od flata, ki ga je prodala. Pa da mi je dala 20 evrov, kao za zraven. Potem se je preselila z drugim tipom. Ko sem bil polnoleten, sem bil na ulici. Nisem mel kam. In deset let je mela mati prav, bil sem govno ulice. Žrl sem luft in tekočo hrano. Kdaj pa celo kake ostanke iz smeti. Mati sem videl enkrat v trgovini, je kupovala pečenko. Hitro je pogledala vkraj. Takrat sem se napil kot kanta. Komaj so me rešili. Pumpali so mi želodec pa me klistirali. Dali so me med psihiče, zaprt oddelek. Potem se mi je malo nasmehnila sreča. So mi pomagali na noge. Zdaj sem pek. Delam v pekarni. Imam že garsonjero, svojo kopalnico in me ne zebe. Prvega, ko je plača, nesem še vedno Hoferjevo vrečko v park, tja, kjer sem spal. Za vse moje prijatle. Malo jih je še. Vsako zimo koga odnese mraz, čez leto pa kosita ciroza in rak. Ulica je še vedno v men, od teh let imam zjebane zobe, rumene nohte in brazgotine. Pa nočne more, da zmrznem. Mam kao dve polsestri, sem videl na Fejsu. Mata lepe slike, z morja, pa zdaj iz Egipta. Verjetno ne vesta, da obstajam. Mama nikol ni videla, kje zdaj delam. Mama, ob dnevu brezdomcev ti sporočam – oprostim ti. In vsako žemljico zamesim z veseljem, ker vem, kako jih imaš rada. Mogoče pa pride do tebe.

Tvoj Miha, ki nikol ne bo odvetnik.«

Imate zgodbo za nas? Pišite nam prek spodnjega obrazca ali na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Deli s prijatelji