POZABILE NA LASTNE OTROKE

Srce parajoča izpoved medicinske sestre: Draga država, za to plačila ni

Objavljeno 07. december 2018 09.02 | Posodobljeno 07. december 2018 09.05 | Piše: S. U.
V uredništvo smo prejeli osebno izpoved medicinske sestre.
Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images, Istockphoto
V sindikatu delavcev v zdravstveni negi vseskozi opozarjajo na pomanjkanje medicinskih sester v zdravstvenem in socialnem varstvu. Razmere so že dolgo, milo rečeno, pereče, plače po mnenju mnogih prenizke. Medtem je v naše uredništvo priromala osebna izpoved razočarane medicinske sestre N. B. Gre za njeno osebno mnenje o premajhnem plačilu medicinskih sester, povedala pa ga je z namenom, da pride do tistih, ki mislijo, da več ne zaslužijo, oziroma vseh, ki odločajo o njihovih plačah.​ Njen zapis objavljamo v izvirniku.

»Ob vsej tej praznični evforiji, ko se imamo vsi radi in smo nekako Decembrsko čustveni, ko imamo mnogo želja, obljub itd. bi se rada dotaknila te teme. Kljub temu, da se trudimo službo ne nesti domov v posteljo, sem se vseeno danes spomnila punce, ki je dolgo časa bila obiskovalec našega oddelka oz. bi se lahko reklo, da je bil to njen drugi dom. Le ta je lani žal umrla...ne da mi miru, ko smo že tako telefonisti, jo poiščem na socialnih omrežjih, brskam pridem do objav staršev, ki z bolečino objavljajo njene slike vsak dan, ganljive zapise o angelu, ki jih čaka nekje tam, o sončnem sijaju ki jih greje, o zvezdi na nebu, ki pazi na njih... pridem do fanta, ki ima po letu dni še vedno njene slike, kot da bi bila še tu... v grlu imam cmok, kljub temu, da smo medicinske sestre v našem sistemu postali roboti, ki pridejo v službo, oddelajo, gredo domov, objamejo otroke, se 3x obrnejo v postelji in so že nazaj na delovnem mestu. Roboti, ki pred spanjem v postelji razmišljajo ali so za jutri vse paciente naročili na vse preiskave, da ja nebi koga pozabili, ko v postelji razmišljajo, če so doktorja prav obvestili o vrednosti krvnih odvzemov, če jih je prav razumel, da so bile vrednosti visoke, roboti, ki se naslednji dan v popoldanski izmeni spomnijo "f***k moj otrok ima danes nastop in jaz sem tu, pozabila sem na lastnega otroka." medtem, ko vemo za vsakega pacienta, kam smo ga napotile, kak izvid čakamo itd...,« začne svojo zgodbo in poudari, da v vsem tem tempu, ko pozabljajo na najbližje, plačila ni.

Trenutek, ki ga ni vredno nobeno plačilo

Meni, da so medicinske sestre roboti, ki požrejo toliko solz, medtem ko gledajo starše sedeti na postelji poleg otroka edinca, ki ima neozdravljivo bolezen in jih bo čez dan zapustil. Meni, da so roboti, ki vidijo v očeh to, česar si noben starš ne bi želel doživeti. »Vsa ta za*ebancija glede plač, iskreno nobeno plačilo mi ne bo vrnilo teh 10 let odvzetega življenja, ko v strahu odpiraš sredi noči vrata bolniške sobe zadržuješ dih dokler ne vidiš da še diha, nobeno plačilo mi nebo poplačalo noči, v katerih se na vse načine trudim obdržati tlak in ob pogledu na uro, pet minut do izmene občutek sreče, da nisem nikogar nocoj pokopala, nobeno plačilo mi ne bo vzelo bolečine, ko staršem stisnem roko "moje sožalje..." ob izgubi edinega otroka in si predstavljam svoje starše kako zelo me imajo radi, nobeno plačilo mi ne bo izbrisalo deklico v beli obleki, ki teče očetu v objem, očetu v katerem vidi edinega heroja, ki jo sedaj čuva na nebu. Nobeno plačilo mi nebo tako vredno, kot tisti trenutek, ko oseba, ki ne govori, ne hodi in je po poškodbi glave odvisna v vseh življenjskih aktivnostih, zbere zjutraj toliko moči, da se nasmeje samo z enim kotom ustnic ko odprem vrata sobe, pa čeprav so rekli, da nič ne razume, se z njem pogovarjam, vem da je imel življenje pred poškodbo, dekle, službo...«

Žalostno zgodbo tega sicer plemenitega poklica zaključi, da jim nobeno plačilo ne bo vrnilo ljudi, ki so jim polepšale zadnje dni, nobeno plačilo jim ne bo vzelo nazaj bolečine ob vsem, kar vidijo in slišijo, nobeno plačilo jim ne bo vrnilo hrbta, ko ujamejo pacienta v svoje roke, ko ta kolapsira, nobeno plačilo ni vrednejše od lastnih otrok, ki čakajo doma, in ljubljenih oseb, ki jih gledajo utrujene, nobeno plačilo jih ne bo izpopolnilo kot tisti en nasmeh in stisk roke ... 

Tudi če so volitve že mimo ...

»Med tem, ko veselo okrašujete božična drevesca doma z najbližjimi, se spomnite tistih, ki so za praznike pri nas brez družine, bratov in svojih sester. Imajo le nas medicinske sestre na voljo 24/7, še kako pomembne nekomu, ki pač mora biti tam. Medtem ko veselo pijete kuhanček, z družbo se spomnite na njih, med tem, ko jamramo zaradi kilograma več, zaradi kolegic, ki ne pokličejo, da gremo na žur ta vikend, zaradi staršev, ki pač "težijo" in ostalih še kako nepomembnih težav se sprehodite eno popoldne po našem drugem domu, po bolnici... ... In starši, med tem, ko skrbno zbirate darila za svoje otroke, jih naučite, da tam nekje obstajajo otroci, ki bodo Božička čakali v bolnicah in so mu pisali da bi pa letos radi zdravje, morda novo srce ali nova pljuča in jih naučite, da je tudi njihov nasmeh nekomu darilo. In ker 13. plača za nas ne obstaja, vas draga država prosim, da poskrbite za tiste, ki praznike preživijo pri nas. Pa tudi če so volitve že mimo. Pa vesel december vsem.«
 
Deli s prijatelji