KAKO BOMO ŽIVELI JUTRI?

Bralec ne more verjeti, za koliko so se podražile banane. Strokovnjak Aleš Kuhar napoveduje, da bo hrana še dražja

Bralec ugotavlja, da so se banane v relativno kratkem obdobju podražile za okoli 40 odstotkov. Zakaj se hrana ne ceni, če se gorivo in nafta na borzi cenita? Pogovarjali smo se z agrarnim ekonomistom Alešem Kuharjem in njegova predvidevanja vas ne bodo najbolj razveselila.
Fotografija: Banane. FOTO: 4nadia, Getty Images
Odpri galerijo
Banane. FOTO: 4nadia, Getty Images

Naš bralec ugotavlja, da so se banane v zadnjih mesecih izdatno podražile. Po njegovih izkušnjah to pomeni, da je bilo v maloprodaji kilogram priljubljenega rumenega sadeža mogoče kupiti za dober evro, potem je cena pri večini trgovcev skočila na okoli 1,39 evra, nedavno pa na 1,69, nam sporoča bralec. Čez palec ugotavlja, da je podražitev okoli 40-odstotna. Nedavno podražitev se mu zdi nenavadna, saj da so cene goriva že nekaj časa nižje, tudi nafta na svetovnih borzah je že precej daleč od nedavno doseženih vrhov. Zakaj se potem hrana še naprej draži?

Na pomoč pri iskanju odgovorov na to temo smo poklicali Aleša Kuharja, strokovnjaka za ekonomiko hrane.

Gorivo in nafta se cenita, medtem cena, konkretno banan, raste. Kako to?

Te stvari, ki ste jih navedli, so prave, banane so izrazite, izrazito potratno živilo. Zelo veliko energije in tudi negativnih okoljskih posledic pušča nakup banan. Proizvajajo se v večinoma izrazito intenzivnih proizvodnih sistemih. Bralec si verjetno težko predstavlja, kako intenzivna je produkcija banan. Uporablja se najsodobnejša agrokemijska tehnika, ki je dovoljena, ne bom rekel, da je kršenje, da je to strupeno ali kaj, sodi pa banana med tiste kmetijske panoge, kjer je pridelava definitivno najbolj intenzivirana z vidika uporabe tehnologije, fitofarmacije in tudi dela. Na koncu pa pride še enormno drag in okoljsko obremenilen prevoz v hladilnikih, kontroliranih pogojih, deset tisoče kilometrov najprej po kopnem, potem morski prevoz in spet po kopnem v vsako trgovino v Sloveniji in po svetu, kjer si potrošnik zaželi dobiti banano.

Verjetno ste iz moje intonacije začutili neko nenavdušenje, da Slovenec poje več banan kot jabolk in drugega sadja, tako da nisem ravno ravnodušen. Da pa prideva k izhodišču: banane so zaradi vsega tega zelo poceni, ampak ta nizka cena ne pomeni, da mi plačamo vse stroške, ki so tukaj nastali. Predvsem govorim o skritih stroških negativnega vpliva na okolje, na delavce tam in tako naprej. In ko pride do obdobja ekonomskih zastojev ali dvigovanja temperature iz takšnih in drugačnih razlogov, seveda izdelki, ki so energetsko izrazito intenzivni, kar banana je na vse frontah (velik delež stroška banane je transport), se to izrazito hitro pokaže v stroškovnih pritiskih v verigi.

Bralca zanima, zakaj se banane še vedno dražijo, čeprav se energenti v njegovi perspektivi, kjer ozko vidi slovenski trg in mogoče mednarodne borze, cenijo. Tukaj gre za efekt repa ali biča. Mi vidimo promptne spremembe cen, v verigi pa se niso izrazile v takojšnjem dvigovanju prodajnih cen, ampak z zamikom, nekaj mesecev, tudi pol leta. Pridelovalec, transporter, prodajalec so bili soočeni z višjimi cenami energentov pred pol leta, vendar jih niso mogli takoj prenesti v svoje prodajne cene, ker so pogodbe, sprejetje in tako naprej, in šele v obdobju, ko se cene energentov znižujejo, je prišlo do poviševanja cen njegovih produktov. Potem je logično, če bo trg deloval, da se bodo sčasoma cene banan spet začele zniževati – če bo to dolgotrajno znižanje energentov, ki so glavni gonilec agro inflacije v tem trenutku, ob tem pa tudi transportne disrupcije zaradi političnih razmer in tako naprej.

Ali je pričakovati, da se bo trend podražitev hrane nadaljeval?

Podražitve se bodo nadaljevale, pričakujem pa, da se bo, če se bo tako, kot zdaj kaže, počasi začela situacija umirjati. Trend rasti se bo nadaljeval, vendar z manjšim pospeškom. Ni pričakovati, da se bo kmalu začela hrana ceniti, je pa pričakovati, kot jaz razumem situacijo, da se bodo rasti umirile.

Običajno, tudi ko na trgih ni tenzij, se ob novem letu in kmalu po novem letu zgodijo povišanja cen zaradi praks v oskrbnih verigah – pogodbe se obnavljajo in takrat navadno pride do sprememb cen, že če ni krize. Vedno vidimo rahel nihaj cen navzgor – decembra so popusti, novoletna evforija, ko pride do večje konkurence med trgovci, po novem letu pa nihaj navzgor.

Tam enkrat, ko bo marčna ali aprilska inflacija, bomo lahko potrdili, ali so ta moja pričakovanja realna ali ne.

Ali bi lahko dali kakšen splošen nasvet našim bralcem, da se po sadje in zelenjavo odpravijo denimo v soboto zvečer ali takoj po vikendu, ko se trgovine odprejo, ker morajo izprazniti skladišča? Sadje in zelenjava sodita namreč med pokvarljive.

To, da trgovcem veliko blaga ostaja, na neki način kaže bodisi na neorganiziranost trgovca – tega je zelo malo –, predvsem pa to pomeni, da trgovec želi slediti emocijam kupcev in si želi imeti polno trgovino do konca dneva. Kupec ne sprejema, če ob 21. uri v soboto, ker naslednji dan ni robe, ne bo dobil celotnega asortimenta blaga in bo zelo nezadovoljen. Če gremo v tujino, je to absolutno, če greš po 18. uri, dve, tri ure pred zapiranjem trgovin, so te prazne, ker trgovci delujejo racionalno in hkrati potrošnik razume, če pride proti koncu delovnega dne, ne more dobiti celotnega asortimenta.

To je malo slovenska razvajenost na eni strani, na drugi strani pa trgovci še zmeraj stroške te zavržene hrane lahko prenesejo na druge člene v verigi, na dobavitelje, kmete, živilska podjetja in jih ta razkošnost na policah ne stane skoraj nič. To je malo družbena posebnost in jo kaže nasloviti s komuniciranjem, tudi prek medijev. S tem, da imajo trgovci na policah v soboto zvečer poln asortiment, želijo ugoditi zmešanim nam, ki tega ne želimo razumeti, kot razvajene princeske. To je družbene fenomen, ki ga ne boste videli. Že v Avstriji malo manj, čim greste severneje, Skandinavija, tudi Belgija, Francija, tam je spoštovanje do hrane veliko in tri ure pred zaprtjem ne boste videli vseh 77 tipov kruha, ampak se police začnejo prazniti, enako pri sadju in zelenjavi.

Taktizirati s tem je mogoče, predvsem pa je tudi mogoče razmisliti o odnosu do živil pred pretečenim rokom. Tukaj je tudi ena taka hvaležna družbena ozaveščenost, ki lahko zelo pozitivno vpliva na količino zavržene hrane. In kupci naj pogledajo, kaj se dogaja na policah. Nekateri trgovci takšne izdelke znižujejo do 50 odstotkov, kar je veliko in trgovci so zelo odgovorni. Tukaj ni nobenega dvoma, da gre za kakršno koli tveganje z vidika ustreznosti tega živila za uživanje. To je definitivno en proces, ki bi ga lahko spodbudili s smotrnim komuniciranje tega. Eno je, da nismo prepričani, da nas bo na polici do devetih čakal cel rang ponudbe, drugo pa je, da po svojih prepričanjih pogosteje poiščemo izdelke, ki so znižani zaradi tega, ker so nekaj dni pred izteka roka uporabe.

Nedavno sem v eni tuji oddaji gledal prispevek na temo podražitev hrane in so sklenili, da kupci tarnajo, izdelke pa še naprej kupujejo. Ali bi to, da bi potrošniki izdelek prenehali kupovati, znižalo cene?

Cene znižalo verjetno ne bi, bi pa trgovec verjetno začel razmišljati o spremembi asortimenta. Izdelke, ki se ne prodajajo, trgovec zelo hitro zazna in začne razmišljati, kaj je narobe, in jih potem umika. Če bi Slovenci kupovali več jabolk – smo ena izmed najbolj razvitih držav, kar se tiče proizvodnje jabolk –, bi trgovec intenzivneje tiščal jabolka na police in bil vesel, da jih tako veliko proda.

Banane stanejo 1,60–1,70 evra ...

To je prepoceni. To ja tako poceni, to je nenormalno, koliko je tu stroškov, ki niso pokriti in obstajajo bistveno smotrnejše alternative banani, če se le da. Banane so sicer globalni hit že 50, 60 let, oskrbne verige so razpredene po vsem svetu. Nisem velik pristaš banan, ravno zaradi velikega vpliva na okolje, ki ga imajo.

Imate zgodbo za nas? Pišite nam prek spodnjega obrazca.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas