Pajek in žaba največja prijatelja
Živalski svet v amazonskem deževnem gozdu prinaša tudi zgodbe, ki bi se na prvi pogled zdele povsem nemogoče. Kot na primer posebno prijateljstvo med žabami ozkoustkami (Microhylidae) in veliki pajki tarantelami. V resnici si ti dve živalski vrsti, kot je znanstvenikom znano že več desetletij, nista naklonjeni že od dneva, ko se prvič srečata. Tarantele sprva res napadejo žabe, a si zaradi žabjih neokusnih kožnih toksinov zelo hitro premislijo.
Mutualizem je vrsta simbioze, ko skupaj živijo osebki različnih vrst, ker jim to omogoča preživetje.
Še več. Z žabami spletejo posebno vez, saj v okolju, kjer mrgoli naravnih sovražnikov, še kako potrebujejo nekoga, ki bo varoval njihov zarod. Dvoživke se namreč prehranjujejo z mravljami, ki so tudi eden od plenilcev pajkovih jajčec. Istočasno pa od pajka dobijo zaščito pred vsemi tistimi drugimi živali, ki si za tarčo vzamejo prav njih. Znanstveniki pravijo, da gre za mutualizem oziroma vrsto simbioze, ko skupaj živijo osebki različnih vrst, ker jim to omogoča preživetje.
V živalskem svetu je mogoče najti še nekaj zanimivih prilagoditev živali, da te lahko preživijo. Tarantele so sicer, kot kaže še en primer iz gozdov na Tajskem, dobro poskrbele za svojo zaščito tudi z bivanjem v samem deblu bambusa. Japonski znanstvenik Šindži Sugiura pa domneva, da so japonski hrošči (Regimbartia attenuata) razvili poseben način samoohranitve, saj jih žabe enostavno ne morejo pojesti. Sami se namreč lahko rešijo iz njihovega prebavnega trakta.
