VELIKO SRCE
V pol stoletja posvojila 45 otrok
Dobra Kitajca nista mogla mimo sirotišnice, ne da bi vzela otroka. Vsi tisti, ki sta jih že spravila do kruha, danes pomagajo njima.
Odpri galerijo
Kar 45 otrok sta pod svojo streho sprejela dobra zakonca.
Še sama sta se komajda prebijala iz meseca v mesec, pa sta vendarle zmogla pomagati še drugim. In to resnično mnogim. Zdaj 71-letna Kitajca Kong Zhelan in Fan Bucheng sta namreč v zadnjega pol stoletja posvojila kar 45 otrok!
Ko je Kong vsak dan hodila mimo sirotišnice, se ji je srce trgalo ob pogledu na toliko otrok brez doma in staršev. Nekega dne je preprosto obiskala ustanovo, v naročje vzela eno od sirot in sklenila, da jo vzame domov. Preobremenjeno osebje v sirotišnici v kitajski provinci Shanxi ji je bilo neizmerno hvaležno, ni pa pričakovalo, da se bo gospa, ki je živela skromno, še velikokrat vrnila. Kong je dejstvo, da je rešila in osrečila nedolžno bitjece, tako osrečevalo, da je sklenila pomagati še kateremu, pri tem pa jo je podprl tudi mož. No, pomagala sta še mnogim, točneje, še 44 varovancev iz bližnje sirotišnice, med njimi so nekateri s posebnimi potrebami, sta vzela pod streho in jim ponudila topel dom, ljubezen, hrano, zdravstveno oskrbo, oblačila in obutev ter izjemno dragoceno: izobrazbo. Vsi tisti, ki so odraščali pri dobrih zakoncih, so bili deležni enake obravnave, najmarljivejši so danes uspešni pravniki in zdravniki, nekateri pa so že starši! »Od najzgodnejših let sem jim poudarjala pomen šolanja. Vsak dan sem jim zabičala, da morajo pri pouku pozorno poslušati in srkati znanje, ki jim je ponujeno, le tako bodo lahko kaj ustvarili iz sebe. Učenje je čast, privilegij, nihče ne sme tega zavrniti, če mu je omogočeno,« pojasnjuje Kong, ki je v osmem desetletju življenja in ob pešajočem zdravju z možem sklenila, da vendarle ne zmoreta več sprejemati otrok, a sta prepričana, da bo njuna številna družina nadaljevala plemenito poslanstvo.
Da Kong in Fana v domovini razglašajo kar za svetnika, verjetno ne preseneča, toda skromna zakonca zavračata takšne oznake in pojasnjujeta, da sta preprosto: mati in oče.
Ko je Kong vsak dan hodila mimo sirotišnice, se ji je srce trgalo ob pogledu na toliko otrok brez doma in staršev. Nekega dne je preprosto obiskala ustanovo, v naročje vzela eno od sirot in sklenila, da jo vzame domov. Preobremenjeno osebje v sirotišnici v kitajski provinci Shanxi ji je bilo neizmerno hvaležno, ni pa pričakovalo, da se bo gospa, ki je živela skromno, še velikokrat vrnila. Kong je dejstvo, da je rešila in osrečila nedolžno bitjece, tako osrečevalo, da je sklenila pomagati še kateremu, pri tem pa jo je podprl tudi mož. No, pomagala sta še mnogim, točneje, še 44 varovancev iz bližnje sirotišnice, med njimi so nekateri s posebnimi potrebami, sta vzela pod streho in jim ponudila topel dom, ljubezen, hrano, zdravstveno oskrbo, oblačila in obutev ter izjemno dragoceno: izobrazbo. Vsi tisti, ki so odraščali pri dobrih zakoncih, so bili deležni enake obravnave, najmarljivejši so danes uspešni pravniki in zdravniki, nekateri pa so že starši! »Od najzgodnejših let sem jim poudarjala pomen šolanja. Vsak dan sem jim zabičala, da morajo pri pouku pozorno poslušati in srkati znanje, ki jim je ponujeno, le tako bodo lahko kaj ustvarili iz sebe. Učenje je čast, privilegij, nihče ne sme tega zavrniti, če mu je omogočeno,« pojasnjuje Kong, ki je v osmem desetletju življenja in ob pešajočem zdravju z možem sklenila, da vendarle ne zmoreta več sprejemati otrok, a sta prepričana, da bo njuna številna družina nadaljevala plemenito poslanstvo.
Ni jima mar za neprespane noči, do sreče sta pomagala številnim otrokom.
Otroci zdaj pomagajo njima
Verjetno se za to res ne gre bati. Najstarejši jih šteje 45, najmlajši otrok pa komaj devet mesecev. Vsi tisti, ki sta jih spravila do kruha, zdaj finančno pomagajo srčnima posvojiteljema in pomagajo pri skrbi za mlajše sorojence. Zakonca zdaj brez težav vsak dan priskrbita hrano, pred desetletji pa sta komajda napraskala dovolj iz skromnih prihodkov iz kmetijstva in akupunkture; sama sta kdaj za hrano brskala kar po smetnjakih, samo da bi lahko svoje malčke nahranila s kruhom in mlekom. Sčasoma, ko se je razvedelo za njuno brezmejno dobroto, so jima začeli oblačila in hrano kar k vratom prinašati drugi srčni ljudje, se ganjeno spominjata. Nesebična skrb za toliko otrok ju je sicer prikrajšala za dragoceni spanec, a ne obžalujeta nobene minute, ko sta bedela ob jokajočem malčku in ga tolažila. Današnji nasmeh na obrazu vseh otrok je najdragocenejše poplačilo za ves trud, ki sta ga v petdesetih letih vložila v njihovo zdravo odraščanje in šolanje ter, ne nazadnje, neizmerno srečo.Da Kong in Fana v domovini razglašajo kar za svetnika, verjetno ne preseneča, toda skromna zakonca zavračata takšne oznake in pojasnjujeta, da sta preprosto: mati in oče.
