ODMEV PRETEKLOSTI

Poroka po vikinško

Objavljeno 18. oktober 2019 22.07 | Posodobljeno 18. oktober 2019 22.07 | Piše: T. P.

Poganski duhovnik ni pozabil preliti prašičje krvi v čast vikinškim božanstvom.

Poganski duhovnik ni pozabil preliti prašičje krvi v čast vikinškim božanstvom.
Vikingi so odmev daljne preteklosti. A čeprav o postavnih in neizprosnih severnjaških bojevnikih le še beremo v knjigah ter njihove zgodbe vsake toliko časa oživijo na velikem platnu ali malih zaslonih, je zgodovina ob norveškem jezeru zdaj oživela. Skoraj kot bi stopili v časovni stroj, ki bi nas popeljal tisočletje v preteklost, je na obrežju namreč potekala starodavna vikinška poročna ceremonija, med katero sta ob takratnih napevih, slavnostnih besedah poganskega duhovnika in krvnem žrtvovanju na skupno plovbo zakorakala Elisabeth in Rune Dalseth.

Pokazal ji je nov svet

image
Poroke, kakršno sta imela Elisabeth in Rune, na Norveškem ni bilo že 1000 let.
Mladoporočenca sta bila sicer vzgojena v krščanskem duhu, a Runa so v njegovih tridesetih letih pritegnile zgodbe o vikinških prednikih in ga tako očarale, da je sprejel njihova starodavna poganska prepričanja in se pridružil okoli 6000 članom gibanja, ki oživljajo tradicije norveških Vikingov. »Pokazal mi je nov svet. Zaljubila sem se v njega in duhovnost, ki povezuje člane tega gibanja,« je dejala Elisabeth, ki je, potem ko je spoznala Runa, začela povsem novo življenje. Ne le da je našla pravega moškega zase, sprejela je tudi njegova prepričanja, zato sta se po dobrih dveh letih ljubezni odločila čustva potrditi s poroko. A ne s tradicionalno, ampak takšno, kakršne Norveška ni videla že 1000 let. To seveda ni bil majhen zalogaj, a so jima na pomoč priskočili tisti, ki ne želijo, da nekdanji vikinški običaji dokončno zdrsnejo v pozabo. »Lokalni izdelovalec čolnov nama je stesal dva dolga čolna, v kakršnih so pluli Vikingi. Pomagali so nama priti do tradicionalnih vikinških oblačil, moški, ki sva ga spoznala na vsakoletnem vikinškem festivalu, pa je privolil, da vodi obred in naju poroči.« Pri čemer njun poganski duhovnik ni pozabil na običaj prelivanja krvi, med katerim s prašičjo krvjo v znak žrtvovanja pokapljajo kamnite figurice, ki predstavljajo starodavna božanstva, rdeči odtis pa duhovnik odtisne še na čelo ženina in neveste.

Zaljubljenca sta po ritualu v pravem vikinškem slogu praznovala še pozno v noč, z njima je veseljačilo okoli 130 svatov, vsi v slovesnih bojevniških oblačilih Vikingov. Nazdravljali so z medenim pivom, plesali starodobne plese ob starodavnih norveških pesmih, nad ognjem so se vrteli prašiči. Seveda niso pozabili niti na običaj, imenovan brullaup, v katerem se sorodniki neveste v dirki pomerijo z ženinovim sorodstvom.
Deli s prijatelji