Zgodbe junakov: Z mini savno rešil čebelico Olgo

Še o nobenem letalcu ni bilo napisanih toliko besed kot prav o čebeli. Nemara tudi zato, ker se še kako zavedamo dejstva, da bi se nam zares slabo pisalo, če bi ta krilati lekarnar in najpogos­tejši opraševalec rastli­nja izumrl.

Zato smo ljudje še toliko bolj sočutni do te rumeno-črne žuželke. Za marsikatero žival nam je prav malo mar, za čebelo pač ne. Še kadar nas piči, nam je hudo zanjo. Podobno razmišlja tudi Daniel Iliev s Koroške Bele. Ni čebelar, čebele so mu pa zelo pri srcu in tudi veliko ve o njih. V spominu mu je še posebno ostal posnetek Zorana Petrovića, ljubiteljskega čebelarja iz Lajkovca v Srbiji, ki ga zanima predvsem njihovo vedenje pozimi. Mahoma smo se zato podučili, kaj sploh počnejo čebele v hladnih dneh, ter da jih v tem obdobju ne bomo videli brenčati naokoli, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so umrle, le drugačno nalogo, primerno spremembi temperature v naravi, opravljajo.



Zato tudi Iliev že ve, da zimsko obdobje preživijo ob hranjenju z medom, ki so ga pridno nabirale vse leto. Če imajo zalog hrane (medu) premalo, bodo zmrznile še pred pomladjo.

Če obstajata vsaj dva dneva v mesecu, da gredo lahko potem v naravo in se otresejo blata, po domače, da se podelajo, bodo zimo čebele preživele. Če takšnih dni ni, bodo šle vseeno iz svojih panjev. In se nikoli več vrnile. Razen … Če si čebela in od mraza otrpneš ter zmrzneš nekje v bližini Daniela Ilieva.

Pomagal ji je vstati od mrtvih

Njegov odnos do teh pridnih žuželk je najbrž povezan tudi z medom, ki ga neznansko obožuje. Zdi se, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo pojavil ta mladi ekonomist, ki deluje v oddelku revizije ene izmed velikih trgovskih verig, in storil to, kar je.



Spomnimo se, da so v drugi polovici aprila toplim pomladanskim dnevom sledili ledeno mrzli zimski. In tudi na Koroški Beli je tisto jutro zmrzovalo. Četudi se kar ni in ni hotelo otopliti, je neka čebelica vseeno tvegala. Toda dlje kot do Danielovega balkona živalca ni zmogla. »Zagledal sem jo na tleh in sklenil, da ji vrnem življenje,« se spominja.

Čebelica je bila negibna. Večina ljudi bi jo hladnokrvno preskočila, ampak ne Daniel. »To je vendarle žival, ki dela za nas, pa saj tudi mene ne bi bilo …« je pomislil samo dober mesec pred svetovnim dnevom čebel, ki bo 20. maja, in smo si ga kot čebelarski narod izmislili prav mi. Sklonil se je, nalahno prijel to čebelico, jo položil v dlan in jo prav pazljivo odnesel v kuhinjo.

Tam pa je nesrečnici pripravil prav posebno kopel, nekakšno miniaturno savno. V skodelico je do vrha natočil vročo vodo, položil papirnato servieto, nanjo pa otrplo čebelo. Ki je zatem potrebovala 20 minut, da je začela premikati nožice, v samem finalu pa še zakriliti. Za moč in hitrejše okrevanje ji je dal še nekaj vode in sladkorja. In kar zažarel od ponosa, ko se je žuželka postavila na noge. To je bil obenem tudi trenutek, ko je njegova partnerica Tina vzkliknila, da jo morata poimenovati. »Olga bo!« je sklenila.

Čebelica Olga je naslednje štiri ure preživela na njihovi orhideji na okenski polici, nato je odletela tja, od koder je prišla. V svoje naravno okolje. In samo Danielu se lahko zahvali, da ji je podaljšal življenje, in da se bo naslednjih nekaj tednov še smela sladkati z nektarjem. Čebele delavke, ki se izvalijo spomladi, živijo namreč le štiri do osem tednov.