Obkrožen z dekleti in čebelami

Pri nas je jutranje branje časopisa že dolga tradicija. Najprej smo bili naročeni na Delo, potem pa še na Novice. Hm, že trideset let je od takrat. Kako hitro je zletel ta čas od razpada Jugoslavije. Spominjam se v glavnem, da sem imel vedno veliko dela, saj sem obrtnik, in da smo ob tem še gradili hišo. Podnevi in ponoči sem bil ves čas v poslu. A vedno sva si z ženo zjutraj vzela čas za kavico in časopis. Po navadi Novice najprej prebere žena, jaz pa Delo, potem zamenjava. Ta čas je že od nekdaj pravi balzam za najini duši,« opisuje svoj jutranji časopisni ritual 70-letni Darko Magdič iz Lesc na Gorenjskem.


Darko in njegova Danica sta čisto prava upokojenca. Vstajata zelo zgodaj, saj so dnevi pogosto prekratki za vse, kar imata za postoriti. Po jutranjem branju časopisa, ki je ob sedmi uri že končano, so na vrsti številne družinske obveznosti. Njuna hiša je pogosto polna, saj imata dve hčerki in tri vnukinje. Sama dekleta torej in zdi se jima popolnoma samoumevno, da svojima otrokoma pomagata pri čuvanju njunih.

Najbolj pa Darko uživa ob čebelarjenju. 20 let je že čebelar in ima okoli 100 čebeljih družin. Pri tem nas odpelje v bližnje Begunje, kjer je na dvorišču tamkajšnje psihiatrične bolnišnice pred leti vzel v najem sto let star čebelnjak. »Čebelnjak je propadal, zato sem ga vzel v najem in ga obnovil. Tukajšnji pacienti pa so poslikali panjske končnice. Najprej niti nisem vedel, kako naj se pogovarjam z njimi, zdaj pa so se med nami stkale zelo lepe vezi. V veliko veselje mi je, ko vidim, kako radi so tukaj in kako potrebujejo pogovor. Naše druženje ob čebelnjaku je zanje kot nekakšna terapija,« nam pove navdušen čebelar, sila ponosen tudi na svojo najstarejšo, 16-letno vnukinjo, ki mu že dve leti rada pomaga pri čebelarjenju.


V Novicah najprej preleti naslove na prvi strani, nato se že bolj podrobno loti zadnje, s šalami, ocvirkom in karikaturo. Nato spet skok na začetek in preskok najbolj črnih in grozljivih zgodb. »Starejši ko sem, težje prenašam žalostne in slabe novice. Opazil sem, da jih zadnje čase oba z ženo kar preskočiva. Rada pa imava reportaže in lepe zgodbe s srečnim koncem, še posebno pozorno pa jaz preberem šport. In seveda rešim tudi sudoku in križanke,« opisuje Darko Magdič svoje bralne užitke.

Je imel že kdaj kaj sreče in je zadel kakšno nagrado? »Ah, ne, pravzaprav nikoli ni bilo časa, da bi rešene križanke nesel na pošto. Je pa bila velika ljubiteljica reševanja križank moja mama, in ker jih je tudi skoraj vedno poslala, je velikokrat zadela kakšno lepo nagrado,« nam pred slovesom še pove prijazni Leščan.