Najprej v hlev, nato Slovenske novice

Petek dopoldan je bil, nekaj po deseti uri. Po dolini reke Mirne proti Sevnici je tiho predel štirikolesnik. Potem pa odcep navkreber, na desno, za Križ, so rekli. Tja do 450 metrov nad morjem se vzpnemo, na levi in desni strani lično urejene hiše, domačije, vikendi, tudi nekaj kmetij, najde se tudi žaga.

Pridemo do domačije, kjer živi Štefka Jene. Prvi pa nas pozdravi Ron, tri leta ima, nemški ovčar, pozdrav pa močan in konkreten. Počakamo pred ograjo, potem pride naša gostiteljica, pravi, da šteje 71 let. Od mladih nog pridna in delavna. Zapisana družini in kmetiji.

»Zjutraj grem najprej v hlev, to je treba urediti, skidati gnoj, nahraniti živali, premoremo bike, krave, pujse,« Štefka pove, kaj vse je za vrati hleva, vmes pa mimo prikoraka ličen petelin. Rona ne gane, saj vmes utihne in pozorno posluša, kaj nam govori gospodarica. Ko ga pohvali, da je priden in hud pes, se nam zdi, da mu godi. Ko so živali urejene, napoči čas zanjo. »Včasih sem vstajala prej, zdaj ne tako zgodaj,« pripomni. Pove, da si pripravi zajtrk, potem pa je čas za Slovenske novice. Pri hiši so že 30 let, naročil jih je njen pokojni mož, potem so ostale.

»Rada jih berem. Dobimo jih med 9. in 10. uro, prinese jih naš poštar. Ko so tu, se jih lotimo. Najprej jih preletim, poiščem kaj zanimivega. Ko je čas, pa preberem vse. Tega časa pa je največ ob nedeljah,« prizna marljiva gospodarica, ki ni nikoli hodila v službo, pokojnino si je prislužila s trdim delom na kmetiji. »Včasih smo več delali na roke, danes so stroji, pa je lažje,« pripomni. V zadnjem letu je najbolj pozorno brala članke o novem koronavirusu. »Upam, da bo to kmalu mimo. Zboleli nismo, se bolj doma držimo. Si pa res želim, da je tega konec. Da bi lahko kam šli, se družili. To najbolj pogrešamo,« prizna.

»Novice bereta tudi sin in snaha,« še izvemo od sogovornice. Vmes se spet dvigne Ron, kot da bi dal vedeti, da bi rad zalajal. Pa mu Štefka namigne, naj bo kar tiho, ko je ravno gost pri hiši. »Berem pa z očali, rada rešujem tudi vaše križanke. Sicer v časopisu nič ne pogrešam,« nas še pohvali. Mi pa se zahvalimo za čas in zaželimo vse dobro.