Novice 10.000 evrov podarjajo mali borki Alini: »Ne bo samo rastlina!«

»Koliko terapij bo zdaj lahko imela Alina!« je ob novici, da je prav njena hčerkica ena od treh izbranih, ki bodo v naši dobrodelni akciji ob jubileju Slovenskih novic prejeli po 10.000 evrov, vzkliknila Anita Kodrič Krajnčič iz Globokega pri Brežicah.

Ni mogla skriti solz sreče in že je načrtovala, da bo zdaj za malo borko, ki bo junija dopolnila štiri leta, lahko rezervirala več terminov za manualno terapijo v Krškem, zdravljenje s hiperbarično kisikovo komoro v brežiški bolnišnici in osteopatijo v Ljubljani. Vse te terapije so samoplačniške, obiskuje pa tudi fizioterapije in delovne terapije, kar plača zavod za zdravstveno zavarovanje, a tega je malo, premalo.

A v Anitinem glasu je bilo kmalu čutiti tudi nekaj razočaranja. Najbolj zaradi ukrepov ob covidu-19, zaradi katerih so najkrajšo potegnili prav otroci, ki potrebujejo posebno pomoč, in so mnogi v tem času nazadovali.

»Saj ves čas tudi doma delamo z Alino, a to ni isto kot terapije. Prav te pomagajo, da lahko diha sama in da ni pristala na aparatih, da lahko še je sama, čeprav so zdravniki že večkrat predlagali, da bi ji namestili stomo. Ampak dokler lahko hrano uživa skozi usta in dokler to ni nevarno zanjo, bova vztrajali. Kot sva vztrajali na začetku, ko je imela zaradi slabo razvitega sesalnega refleksa nazogastrično sondo, torej cevko skozi nos. Pa je začela jesti po žlički pasirano hrano.« V zadnjih mesecih, ko tega zdravljenja ni bilo, je Alina nazadovala.

»Boli, ko vidiš, kaj je že zmogla, zdaj pa je padla nazaj. Prej je že sama držala glavo. Ampak ona se trudi in hoče dvigniti glavico, to nakaže tudi z očmi, a nima prave moči. Svoje so prispevala še zdravila za epileptične napade, sploh zdaj, ko so ji uvedli dodatna zdravila, narkotike. Ta pomagajo in blažijo napade. V začetku je bilo namreč res hudo, saj je ob napadih celo bruhala, a zdaj je zaradi teh zdravil prav omotična, odsotna in veliko spi, kar spet ni dobro, saj ne sodeluje. Ampak Alina je res prava borka, zelo se trudi, ima neverjetno voljo do življenja in to nam daje moč, da vztrajamo naprej,« je odločena Anita, ki se vrne v čas nosečnosti.
 

Zaplet pri porodu

Z možem Matejem Krajnčičem, ta zato, da bi Alini omogočili čim več, opravlja kar dve službi hkrati, sta po dveh spontanih splavih pred štirimi leti res z neizmernim veseljem pričakovala prihod novega družinskega člana. Med nosečnostjo je bilo vse v najlepšem redu, potem pa se je začelo. Nosečnost je bila že čez rok, zato je bila Anita v nedeljo naročena za sprejem v brežiško bolnišnico.

Po prvem pregledu se je ginekolog odločil za hospitalizacijo in v bolnišnici je počakala na nadaljevanje poroda. V porodno sobo je prišla ob osmih zjutraj, rodila je pet minut pred sedmo zvečer, vmes pa je bilo veliko muk. Trije poskusi epiduralne anestezije so bili neuspešni, ker niso imeli dovolj dolge igle, porod pa ni napredoval, zato sta Anita in Matej že pred tretjo popoldne prosila za carski rez, saj je Anita začutila, da nekaj ni v redu. Zavrnili so ju, češ da vse poteka normalno, ter da bo zdaj zdaj rodila. A zadnjega popadka kar ni in ni bilo. Nekaj pred sedmo se je s pomočjo vakuuma le zgodilo, toda namesto rožnatega otroka je prišlo na svet le telo. Bledo, negibno, mehko, kot bi bilo iz plastelina. Ob porodu je bila Alina hipotonična, ohlapna, ni reagirala na taktilno stimulacijo, ni dihala in ni bilo srčne akcije. Novorojenko so takoj oživljali in jo s helikopterjem prepeljali v ljubljanski klinični center, tam je bila dober mesec.
 

V vrtcu so ji posneli čustven video

Deklica ima zdaj zaradi pomanjkanja kisika ob porodu poškodovane možgane. Njene diagnoze so težke: ima spastično distonično obliko cerebralne paralize 5. stopnje, epilepsijo, možganske okvare, slabovidnost, hud globalni razvojni zaostanek, mikrocefalijo. In čeprav so ji ob rojstvu napovedali, da bo le rastlina, se Alina ob pomoči neizmerne starševske ljubezni bori in tudi napreduje, a kaj ko so se decembra terapije skoraj ustavile, prav tako so se občutno zmanjšali obiski razvojnega vrtca v Krškem. »V vrtcu se Alina res dobro počuti. Kako srčne so vzgojiteljice! Res so rojene za ta poklic,« ni mogla skriti navdušenja Anita in dodala, da so v vrtcu takrat, ko Aline ni bilo, posneli čustven video, v katerem so ji sporočili, kako zelo jo pogrešajo.

Matej torej dela dve službi, Anita pa je na bolniški za nego. »Decembra sem se že vrnila v službo za skrajšan delovni čas, v Papiroti, vendar časovno vse skupaj ni zneslo. Skoraj ni dneva, da ne bi imeli kakšnih obveznosti, terapij, obiskov pri zdravnikih, pa tudi misli so mi ves čas begale k Alini. Potem je prišlo še obdobje, ko je hčerka ves čas jokala. Enostavno ni šlo, zato imam zdaj bolniško,« pojasni Anita. Skrb za hčerko je pustila pečat tudi na njenem zdravju. O tem, da jo bolijo roke in križ, Alina ima namreč že 16 kilogramov, niti noče govoriti. Hujše je, ker sta jo nenehna skrb in strah za otroka že psihično načela. Obiskuje psihiatra, potrebuje pomirjevala.

»Ko vidim, da začne hlastati za zrakom, me ubije. Ne upam si je pustiti niti za trenutek same. Tudi moje noči so neprespane, saj spim le z enim očesom. Ves čas sem v negotovosti in strahu. Sem pa mirna že, če slišim, da je njeno dihanje normalno, mirno. Pravijo, naj vzamem pomirjevalo, da bom vsaj ponoči mirno zaspala, ampak nočem, saj si ne bi oprostila, da bi se Alina začela dušiti, jaz pa ji ne bi pomagala, ker bi spala. Ničkolikokrat se tako zlomim, a ko vidim, da se Alina bori, se dvignem in se borim z njo. Odločila sem se, da grem čez sebe, da bo le njej boljše. Ker če bo boljša ona, bom dobra tudi jaz,« prizna.

Ob našem obisku je bila pri dekletih tudi Anitina mama Anica Kodrič. »Ko vidim, kako se hčerka razdaja, se bojim zanjo. Dvakrat smo morali zato, ker je doživela panični napad, klicati tudi rešilca,« je pripomnila Anica. In prav ona je zaslužna, da se je Alina znašla v tej naši humanitarni akciji, ona je spisala pismo in ga poslala na uredništvo Slovenskih novic.
 

Po zamaških še papir

Anita in Matej kljub nenehni skrbi za hčerko ne mirujeta. Tako sta pred časom sprožila veliko zbiralno akcijo zamaškov. Kar 13,4 tone so zbrali ljudje iz vse države, kar je pomenilo 3496 evrov. Zdaj zbirata papir in tudi tu Krajnčičevi niso sami. Glas o tem, da zbirajo papir za Alinine terapije, se je hitro razširil med ljudmi. Zdaj je poseben zabojnik v industrijski coni v Brezini pri podjetju Prevozi Erros, manjši zabojnik je tudi pri lokalu Carllo's caffe pri Sparu v Brežicah, papir je možno oddati tudi pri Krajnčičevih doma v Globokem in pri starših v Župeči vasi, za večje količine pa je prevzem po dogovoru.


»Prav vsak evro šteje, vse do zadnjega centa gre za terapije. Me pa kar gane, ko vidim, kako srčni so ljudje in darujejo za Alino, čeprav še sami nimajo. Preveč jih je, da bi naštevala vse, tudi koga bi lahko pozabila. Bi pa omenila le zaposlene v mojem Papirotiju in v moževem podjetju CGP (VGP) ter veliko pomoč Dinosa. Pa eno dekle iz Mihalovca, ki je sama sprožila akcijo v svoji vasi in zbrala cel zabojnik papirja. In na dve deklici iz Dobove ne smem pozabiti, ki sta slišali za Alino in sta pripravili predstavo, s katero sta zbirali za terapije. Denar so punce skupaj z vizitko poslale Alini. Ja, dokazale so, kako veliko je lahko otroško srce,« je bila ganjena Anita.


Terapije pri Alini pokažejo napredek. Izboljša se saturacija, lepše diha, je močnejša, tudi oglaša se več in spremlja dogajanje okoli sebe. »Rada ima živahno okolje. In veste kaj, ko beseda nanese na denar, je kar bolj pozorna, kot bi vedela, da gre zanjo,« pripomni njena babica Anica in stisne vnukinjo. Pa na uho ji prišepne, da bo kmalu boljše, saj bo lahko prav zaradi naše donacije še večkrat obiskala terapije.