»Leta 2045 bom edini ostal živ!«

Nikoli nisem govoril pred skupino ljudi in danes sem se zato odločil, prvič v življenju – in seveda zadnjič.«

Tako je nekaj minut po 18.30, 5. septembra 1991, v prostorih filmskega in gledališkega muzeja Dragan Živadinov opravičil nenavadno domislico, da bo neka tiskovna konferenca, ki ni posvečena vojni, trajala celih pet ur. Živadinov je govoril kakšnim 30 ljudem pet ur nepretrgoma in v enajstih detonacijah – njegova terminologija se pač spreminja, kolikor se Živadinov premika po časovni premici proti Kozmosu – predstavil spoštovanja vredno miselno konstrukcijo, po kateri naj bi bila videti realnost.

Njegov mnogokrat ponovljeni moto in opozorilo hkrati se je glasil: »Umetnost je paralelna realnost,« razumeti pa ga je treba dobesedno, je v Slovenskih novicah 6. septembra 1991 poročala naša novinarka Danica Petrović.

Zapisala je tudi besede Dragana Živadinova, da je »za začetek treba vsem, ampak res vsem Slovencem dopovedati, da je njihov najzaslužnejši mož Herman Potočnik Noordung, človek, ki je leta 1929 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju in kmalu nato umrl. Avstrijci ga imajo v knjigi velikih Avstrijcev. Kdaj ga bomo imeli mi?« se je še vprašal Živadinov.