30 LET
Česa vse je človek sposoben
Po opravkih v hlevu se Ivan Oblak uleže na kavč in seže po Slovenskih novicah.
Odpri galerijo
Marljivi Ivan Oblak je navezan na kmetijo in na Slovenske novice. FOTO: Igor Modic
Slovenske novice so v letu praznovanja. Le še trije tedni so do dneva, ko se je pred 30 leti vse skupaj začelo. In ko je postala slovenska medijska krajina bogatejša za časopis, ki med drugim povzdiguje tudi tiste, ki niso bili nikjer drugje slišani. In ne le to. Ta najbolj brani časnik na Slovenskem je vsa leta opeval tudi marljivost naših rojakov; eden takšnih je naš dolgoletni naročnik Ivan Oblak, doma z Lepe Njive.
Legenda pravi, da se je v njihovih krajih nad Mozirjem nekoč ustavil graščak.
»Tako lepo obdelanih in urejenih njiv pa res še nisem videl!« Bil je preprosto navdušen: »To so tako lepe njive!« Vse odtlej se zaselek, ki premore kakšnih 400 duš, imenuje Lepa Njiva, kjer živijo zares pridni in marljivi ljudje, takšni pa so vsekakor tudi Hribernikovi, kot se reče po domače. Njihova kmetija je izjemno urejena, mehanizirana, obdelana, napredna, pri njih so doma prizadevni in še kako sposobni kmetje.
Ivan in njegova Anica, ki tako lepo skrbi za rože, sta še posebno ponosna tudi na sina Dominika. Odkar mu je oče že pred časom zaupal in predal kmetijo, so se razširili za več kot polovico. Danes imajo več kot 25 hektarjev prostranih travnikov, njiv pa tudi gozdov. Njihova poglavitna dejavnost pa je vseeno prireja mleka. V dveh dneh ga namolzejo gladko čez 1000 litrov, celjske mlekarne pa ga menda še posebno rade vzamejo.
V hlevu imajo več deset glav živine. Čeprav je Ivan že lep čas v penziji, ima dela še zmeraj vrh glave.
»Če sem le zdrav, pomagam vsak dan pri molži,« je pojasnil človek, ki je pokonci že ob pol petih zjutraj.
»Če so krave pridne, sem že v eni uri fertik. Nato nafotram svinje in opravim še nekaj drugih opravil, če je vse, kot mora biti, sem ob devetih ali desetih že lepo na kavču …« To pa je pravzaprav svečan trenutek, ko tradicionalno seže po Slovenskih novicah in se že toliko let še kar ne more načuditi, česa vse je slovenski človek sposoben, v dobrem in slabem. In če je njemu še posebno všeč karikatura, se njegovi ženi ne izmakne prav noben sudoku.
Legenda pravi, da se je v njihovih krajih nad Mozirjem nekoč ustavil graščak.
»Tako lepo obdelanih in urejenih njiv pa res še nisem videl!« Bil je preprosto navdušen: »To so tako lepe njive!« Vse odtlej se zaselek, ki premore kakšnih 400 duš, imenuje Lepa Njiva, kjer živijo zares pridni in marljivi ljudje, takšni pa so vsekakor tudi Hribernikovi, kot se reče po domače. Njihova kmetija je izjemno urejena, mehanizirana, obdelana, napredna, pri njih so doma prizadevni in še kako sposobni kmetje.
Ivan in njegova Anica, ki tako lepo skrbi za rože, sta še posebno ponosna tudi na sina Dominika. Odkar mu je oče že pred časom zaupal in predal kmetijo, so se razširili za več kot polovico. Danes imajo več kot 25 hektarjev prostranih travnikov, njiv pa tudi gozdov. Njihova poglavitna dejavnost pa je vseeno prireja mleka. V dveh dneh ga namolzejo gladko čez 1000 litrov, celjske mlekarne pa ga menda še posebno rade vzamejo.
V hlevu imajo več deset glav živine. Čeprav je Ivan že lep čas v penziji, ima dela še zmeraj vrh glave.
»Če sem le zdrav, pomagam vsak dan pri molži,« je pojasnil človek, ki je pokonci že ob pol petih zjutraj.
»Če so krave pridne, sem že v eni uri fertik. Nato nafotram svinje in opravim še nekaj drugih opravil, če je vse, kot mora biti, sem ob devetih ali desetih že lepo na kavču …« To pa je pravzaprav svečan trenutek, ko tradicionalno seže po Slovenskih novicah in se že toliko let še kar ne more načuditi, česa vse je slovenski človek sposoben, v dobrem in slabem. In če je njemu še posebno všeč karikatura, se njegovi ženi ne izmakne prav noben sudoku.
