ZAČETKI

Zlata lisica je startala leta 1964, Kranjska Gora namesto Pohorja

Objavljeno 21. januar 2012 09.50 | Posodobljeno 21. januar 2012 09.50 | Piše: Borut Perko

Oče Zlate lisice je že pokojni mariborski odvetnik in predsednik Branika Dušan Senčar.

Filip Gartner. Foto: Janez Pukšič

Smučarsko tekmovanje za zlato lisico na Pohorju ima bogato in dolgo tradicijo. Slovenskih uspehov ni manjkalo niti na rezervnem prizorišču v Kranjski Gori, ki bo danes in jutri po petih letih spet vskočila namesto Pohorja.

Najboljši trener Filip Gartner

Pri tekmovanju je bil vseskozi zraven bržkone najboljši slovenski trener alpskega smučanja vseh časov Filip Gartner. Prav leta 1964, ko se je Lisica začela, je postal honorarni trener v mariborskem Braniku, enajstletno poklicno pot v tem klubu pa je začel leta 1967. Gartner, ki se je pod Pohorje preselil za vedno, je bil rojen leta 1939 v Češnjici pri Železnikih, kjer je bil drugi otrok od desetih. No, prav Filip je kot pripravljavec prog sredi pekrskih vinogradov leta 1970 prvič uporabil dušično gnojilo nitromonkal, s katerim so zaradi odjuge in dežja, ki bi sicer odnesla tekmo, zaščitili progo; s snežnim cementom, kot so poimenovali preparacijo snega, so jo rešili. Filip in druščina so nitromonkal dobili iz tovarne dušika v Rušah. Zanimivo, da je podobno preparacijo snega, vendar s salmiakom, že leta 1937 na svojih skakalnicah v Planici uporabil genialni inženir češkega rodu, Stanko Bloudek.

Leta 1976 se je Filip Gartner na Lisici prvič pojavil kot postavljavec proge, že tedaj pa je veljal za enega najboljših trenerjev na svetu, zlasti v tehničnih disciplinah, ki je pozneje z različnimi reprezentancami in tekmovalci osvojil osem medalj na olimpijskih igrah, 28 na svetovnih prvenstvih ter štiri velike kristalne globuse za svetovni pokal in 12 malih. Mimogrede: odličen trener je bil tudi njegov mlajši brat Aleš, ki pa mu je, staremu komaj enainštirideset let, ko je bil trener norveške moške reprezentance, odpovedalo srce.

Prve točke svetovnega pokala

Na 16. Zlati lisici, leta 1979, je tudi našim tekmovalkam, Anji Zavadlav, Metki Jerman in Bojani Dornig, ki jih je kot trener vodil Tomo Levovnik, uspel veliki met: osvojile so prve točke svetovnega pokala.

Tistega leta jo je organizatorjem zagodla odjuga in Lisica se je morala (še zadnjič, so takrat mislili organizatorji) preseliti na vrh Pohorja, tja, kjer je konec koncev tudi zdaj sneg. Tega sta bila vesela tudi takratna Branikova trenerja Dušan Jaunik in Matjaž Krajnc, ki sta bila v vojski in so ju organizatorji poklicali na pomoč. V tistih letih in še ničkolikokrat pozneje so bili vojaški škornji enako potrebni kot pohorske lopate. Na vrhu Pohorja je bilo tistega leta pet tisoč gledalcev, ki jim je bila namenjena le ena stojnica z vročimi klobasami in s čajem, vstopnina pa je stala deset dinarjev.

Dušanu Senčarju uspelo prepričati FIS

Nesporni oče Zlate lisice je Dušan Senčar, že pokojni mariborski odvetnik, smučarski trener, zvezni kapetan, predsednik Branika, Korošec z vplivnimi zvezami in funkcijami v Mednarodni smučarski zvezi, FIS. Moškemu s Prevalj, ki je študiral v Beogradu in bil tudi ena od žrtev montiranih procesov v obdobju informbiroja in je bil nekaj let na zloglasnem Golem otoku, je uspelo prepričati velmože pri FIS, da je mogoče na Dravskem polju organizirati vrhunsko tekmo v alpskem smučanju. Hja, norim Štajercem so se smejali tudi Gorenjci, a vendarle sta že na prvo tekmo na Pohorje prišli z olimpijskimi odličji okiteni francoski sestri Goitschel, Christine in Mariell. Zadnja je postala prva dvojna zmagovalka Zlate lisice, organizatorji so takrat izpeljali dva slaloma. Večina rekordov je sicer v lasti Vreni Schneider; Švicarka je zmagala kar na osmih tekmah.

Vodje prog so bili vedno silno pomembni možje tekem na Pohorju, to so bili tudi kar trije iz družine Rečnik, doma iz Hoč tik pod Pohorjem. Tragično umrlega Zvonka je leta 1980 zamenjal Drago, oba pa je v smučarijo pripeljal Andrej, odličen smukač, ki je pozimi smučal za Branik in reprezentanco, poleti pa igral nogomet pri Mariboru. Andrej je sicer lastnik zlasti med smučarji in smučarskimi novinarji priljubljene gostilne in penziona Rečnik v Hočah.

Na Vitrancu, kamor se je Lisica selila sedemkrat, je leta 1988 fenomenalna Mateja Svet osvojila kar dve tekmi, tri leta pozneje pa Nataša Bokal en slalom, v veleslamomu pa je bila druga. Prav gotovo lahko Tina Maze danes in jutri ponovi njune dosežke.

Deli s prijatelji