Upor proti F1: Dirkali 
boste čez naša trupla

Nasilje v Bahrajnu se te dni znova stopnjuje, protestniki tudi odločno zavračajo nedeljsko dirko formule ena, saj menijo, da je avtomobilistični cirkus naveza osovražene bahrajnske elite in kraljevega dvora z marionetno vlado. V prestolnici Manami se vrstijo ulični spopadi, Amnesty International (AI) pa opozarja na vnovične hude kršitve človekovih pravic. Mednarodna avtomobilistična zveza Fia in šef potujoče karavane F1 morda podcenjujeta dogajanje, ko verjameta trdnim zagotovilom bahrajnske oblasti, da je ustrezno poskrbljeno za njihovo varnost.

Od brutalno zatrte vstaje marca lani se v mali zalivski kraljevini očitno ni veliko spremenilo, manjšinski sunitski oblastniki zatrjujejo, da poskuša šiitska manjšina z izgredi izkoristiti prisotnost moštev in velikega novinarskega aparata.

Ocene o dozdajšnjih žrtvah se razlikujejo: uradno naj bi v enem letu umrlo okoli osemdeset ljudi, več kot tisoč je bilo ranjenih, upor sta pomagali zatreti vojska in policija iz Savdske Arabije. Nekaj sto ljudi je končalo v ječah, kjer jih mučijo. Uporniki trdijo, da bo kraljeva družina s športnim spektaklom poskušala lažno predstaviti uresničevanje obljubljenih reform. Zdajšnji nemiri so se začeli v ponedeljek med žalno slovesnostjo za 22-letnim fotografom Ahmedom Ismailom, ki je umrl za posledicami policijskega posredovanja na demonstracijah.

Schumi, Webber in Alonso za

Kljub očitnemu varnostnemu tveganju in protestom bo ta konec tedna na puščavskem otoku potekala dirka za veliko nagrado Bahrajna. Iz Šanghaja se je dirkaška karavana ob negodovanju v lastnih vrstah odpravila na nemirno območje. Nove odpovedi si ne more privoščiti niti prestižni avtomobilistični cirkus, kaj šele puščavska kraljevina. Tako je nacionalna športna uprava Bahrajna dala zeleno luč, čeprav uporniki grozijo tudi moštvom, gostom in novinarjem. Lansko dirko so zaradi nemirov najprej preložili na oktober, potem pa jo zaradi spopadov odpovedali. Stanje se od takrat ni bistveno spremenilo, a je veliki mag dirkaške karavane Bernie Ecclestone toliko časa pritiskal na Fio in njenega predsednika Jeana Todta, da je ta končno nerad popustil. Seveda je prisotno nelagodje, morda tudi strah, a večjega odpora v karavani ni bilo. Nekateri vozniki s prvakom Sebastianom Vettlom na čelu so sicer negodovali, Michael Schumacher, Marc Webber in Fernando Alonso pa menijo, da bodo z dirko celo prispevali k ureditvi razmer. V uradnem sporočilu Fie, ki so ga objavili šele po kitajski dirki, piše, da so razmere v državi dovolj stabilne za izvedbo četrte letošnje tekme. Vse manj priljubljena »parlamentarna« kraljevina, ki želi doseči raven bogatih sosednjih emiratov, se je z arabsko pomladjo znašla v primežu protestov in nemirov, tudi širše območje je ob novi izgubljeni vojni v Afganistanu in zaostrovanju živčne vojne zaradi iranskega jedrskega programa daleč od pravljice iz tisoč in ene noči, ki jo poskuša posredovati navidezni turistični raj, ki ga je omogočila nafta. Tudi avtomobilistični tabor ostaja razdeljen, prestižna mednarodna organizacija bi morala postaviti jasna znamenja civilizacijskih vrednot, ne pa služiti interesom oblastnikov. Tako pa je del mogočnega naftnega lobija, ki je tesno povezan z interesi globalnega avtomobilskega kartela. Po lanskih spopadih je dinastija Al Kalifa sicer nepričakovano poklicala neodvisne tuje opazovalce; ti so potrdili, da je bila uporabljena nesorazmerna sila, demonstrante, njihove družine pa preganjajo. Poročilo navaja izsiljena priznanja, mučenja in posilstva, za ranjene ni bilo poskrbljeno. Vodje vstaje, veliko je izobražencev, so obsodili na dolgoletne zaporne kazni. Kralj Hamad je obljubil reforme in prenehanje diskriminacije šiitske večine, obenem pa poudaril, da upor spodbuja Iran. Vrhunec novega vala protestov pričakujejo prav ta vikend med dirko, uporniki si namreč obetajo več mednarodne pozornosti.

Od Sumercev do Angležev

Prestolnica je velika kot Ljubljana, v luki Mina Salman, ki je del velike ameriške vojaške baze, pristajajo tudi bele luksuzne križarke, Bahrajn si veliko obeta prav od turizma. Kot Dubaj in Abu Dabi raste v pesku, izsušenih močvirjih in na trinajstih umetnih otokih. Po hudi krizi leta 2009 je gradnja zastala, vprašljivo je, ali jim bo v puščavskem pesku in zatohli subtropski klimi uspelo ustvariti mamljivi pravljični svet sosedov. Bahrajn ima okoli dva milijona prebivalcev, pol milijona je tujih delavcev iz Indije, Pakistana in s Filipinov. Dobrih 80 odstotkov pripada islamu, obstajajo pa tudi sinagoge in katoliške cerkve. Ob uradnem arabskem jeziku uporabljajo še perzijski jezik, v poslovnem svetu in šolstvu pa angleščino. Območje je naseljeno iz predzgodovinskih časov, v tretjem predkrščanskem tisočletju je tam obstajala cvetoča sumerska naselbina Dilmun, babilonska pot je vodila v Indijo, deželo so zasedli Asirci, pozneje so prišli Perzijci, ti so tam mešali štrene še pred pol stoletja. O Bahrajnu je poročal vojskovodja Aleksandra Velikega, Arabci pa so prišli šele leta 630, v začetku 16. stoletja Portugalci. Še danes vladajoča dinastija Kalifa je leta 1783 dosegla delno samostojnost, spretno je jadrala med Perzijci in britanskim kolonialnim upraviteljem, ki jih je branil pred Osmani. Ekonomski vzpon se je začel pred drugo svetovno vojno z nafto, nadaljeval pa s pomembnim zahodnim vojaškim oporiščem. Perzijski šah Reza Pahlavi je popustil, 14. avgusta 1971 je šejk Isa bin Salman Al Kalifa oznanil neodvisnost, a je Iran spet grozil z zasedbo. Bahrajn živi od nafte in aluminija, šolstvo in zdravstvo sta zastonj, izdelujejo edini arabski avtomobil, a črno zlato naj bi usahnilo že leta 2015.