Tekel več kot bivša Juga skupaj

»Ko začnejo cveteti trobentice, smučarija nikogar več ne zanima,« je nekoč dejal Aleš Guček - Smuček, veliki smučarski zaljubljenec, nekdanji tekmovalec, vaditelj in učitelj smučanja, človek, ki pri nas o zgodovini smučanja ve največ. Aleš je imel prav: koga te dni še zanima Planica, Tinino zlato je pozabljeno, Petrino slovo prav tako. Do naslednje zime, kajpak. Zdaj so na vrsti kolektivne zgodbe: nogomet, hokej, košarka. Povsod smo Slovenci še kako zraven.

Ne glede na izida včerajšnje tekme z Italijo v Stožicah in torkove s Severno Irsko v Belfastu slovenski nogomet še nikoli ni bil tako visoko: trenutno smo na svetovni lestvici 17., pred nekaj meseci smo bili že 15., v zadnjih 10 letih smo sodelovali na treh največjih turnirjih na svetu, dvakrat na svetovnem in enkrat na evropskem prvenstvu. Lestvica ne pove vsega, za nas najpomembnejše je, da kopica naših reprezentantov igra v močnih italijanskih, nemških in francoskih klubih, kar je bilo popolnoma drugače še pred letom, kaj šele ko je vodil reprezentanco akademsko izobraženi, a vendarle neuspešni Zdenko Verdenik, za njim uspešni Srečko Katanec oziroma ko sta bila po njem selektorja Bojan Prašnikar in Brane Oblak, pa tudi na začetku mandata zdajšnjega Matjaža Keka. Tudi to je kajpak dober obet, da smo s pravim selektorjem na pravi poti. Danes kar pet standardnih reprezentantov igra v sicer nekoliko obubožani italijanski prvi ligi in pri ne ravno najmočnejših klubih, a so med nepogrešljivimi člani prvih moštev: Samir Handanovič pri Udinah, Boštjan Cesar in Bojan Jokič pri Chievu in Josip Iličič ter Armin Bačinovič pri Palermu. V Nemčiji sta v prvem moštvu zveznega ligaša Kölna Milivoje Novakovič (ki spet trese mreže, da je veselje) in Mišo Brečko, v Franciji pa pri Auxerrju Valter Birsa. Če tem dodamo še Andraža Kirma, ključnega moža poljske Wisle iz Krakova, in Tima Matavža, ki ga bo nizozemski Groningen čez nekaj mesecev najbrž prodal v mnogo večji in bogatejši klub, kar se bo najverjetneje zgodilo tudi z enim najboljših vratarjev na svetu Samirjem Handanovičem in Valterjem Birso, je popolnoma jasno, da ni daleč čas, ko bo imela Slovenija tudi v evropskem klubskem vrhu spet svoje nogometaše.

Vedeti je treba, da so res pomembno vlogo pri – vsaj takrat – evropskih klubskih velikanih doslej igrali le trije slovenski nogometaši: Brane Oblak pri Bayernu, Srečko Katanec pri Samdorii in Zlatko Zahovič pri Portu oziroma Valencii, z njimi so tudi osvajali pomembne trofeje. Že res, da so bili zunaj mnogi, toda igrali so pri drugorazrednih evropskih klubih ali pa pri najboljših in bogatih več sedeli na klopi kot igrali.

Daleč najboljši slovenski nogometaš vseh časov ostaja Brane Oblak, četudi bi želel Mariborčan Zlatko Zahovič (zanimivo, da za člansko ekipo Maribora ni nikoli igral) drugače, in to včasih kateremu, zlasti štajerskemu mediju tudi precej po svoje pove. Leta 1947 v Ljubljani rojeni Oblak je začel nogomet igrati pri viški Svobodi, od tam je odšel kot 18-letnik, ki so ga prijatelji imenovali Bejč, za Bežigrad k Olimpiji, kjer je pred njim igral že brat Anda, mnogo let za njim pa sin Robert. Kot eden izmed najboljših igralcev v Jugoslaviji vseh časov je s takratno reprezentanco leta 1974 osvojil osmo mesto na svetovnem prvenstvu v Nemčiji in bil ob tem izbran za četrtega najboljšega nogometaša prvenstva. Dve leti pozneje je za nekdanjo skupno domovino osvojil še četrto mesto na evropskem prvenstvu v Beogradu, nepozabna je njegova podaja za gol Danilu Popivodi: ta je najprej dal žogo med nogama najboljšemu liberu (prostemu branilcu) vseh časov Franzu Beckenbauerju, kar je bilo nekaj nezaslišanega, takoj zatem pa premagal tedaj najboljšega golmana na svetu Seppa Maierja; kljub temu so Jugoslovani tisto tekmo v podaljšku izgubili. Na klubski ravni je bil Oblak večkrat državni in pokalni prvak Jugoslavije s Hajdukom (tudi z Olimpijo je bil v finalu), državni prvak Nemčije pa s Schalkejem 04 iz Gelsenkirchna in s slovitim Bayernom, kjer so ga leta 1979 izbrali tudi za najboljšega nogometaša evropskega klubskega velikana iz Münchna. Odlikovala ga je izjemna fizična pripravljenost, na zelenici je blestel predvsem z nogometnim znanjem, predrznostjo in samozavestjo. V času, ko je bil na svojem vrhuncu, je veljal za tekaško najbolje pripravljenega igralca na svetu, v reprezentanci je pretekel več kot vsi Srbi, Hrvati, Bosanci, da o Črnogorcih ne govorimo, skupaj. Pravilo, ki je odhod v tujino predvidelo šele po 28. letu, mu je tako kot še mnogim preprečilo, da bi bila njegova kariera še impresivnejša.

V Mariboru ne živi zgolj Zlatko Zahovič, nekoč sijajni nogometaš, zdaj športni direktor Maribora, natančneje njegov menedžer z največjimi pooblastili, ampak tudi osemdesetletni Ivan Toplak - Ivči, ena izmed najstarejših slovenskih nogometnih legend. Z nogometom je prepotoval ves svet, najprej kot nogometaš Crvene zvezde, nato kot selektor jugoslovanske reprezentance in trener, nazadnje pa kot inštruktor Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Bil je izrazit strelec, v dresu ljubljanskega Odreda, predhodnika Olimpije, in beograjske Crvene zvezde je na 235 prvenstvenih tekmah dal kar 158 golov! Pri Crveni zvezdi se je poskusil še en Mariborčan, Milan Arnejčič, ki pa mu ni uspelo, zato pa se je v Beogradu pri Zvezdi odlično znašel Ljubljančan Marko Elsner (okoli njega so sami nogometaši: oče Branko, sinova Luka in Rok). Za Marka velja, da bi dosegel veliko več, če ga poleg nogometa ne bi zanimale in veselile še druge radosti življenja.

Nikdar pa – z izjemo dveh let in pol pri francoskem Angersu – ni odšel iz Olimpije in Ljubljane zasavski fant, rojen v Trbovljah, Vili Ameršek: verjetno prav zato tudi nikdar ni videl reprezentance nekdanje Juge, čeprav je bil izjemen nogometaš lahkotnega koraka, pronicljivih potez, odličnega pregleda nad igro, ki jo je že pred štiridesetimi leti igral v obeh smereh, in tudi strelskega instinkta. Takega – čeprav so primerjave silno nehvaležne – niti Kekova ekipa ta hip (še) nima.