V obubožanem slovenskem športu vre. Toda ne na igriščih in tekmovališčih, temveč v zakulisju, kjer sta s prihodom nove politične opcije na čelo ministrstva, pod katerim je šport, prišla nova moža – minister Žiga Turk in za zdaj v. d. direktorja direktorata za šport, še vedno tudi direktor za slovenski šport življenjsko pomembne Fundacije za šport Drago Balent. Mimogrede: ta je enkrat že bil na tem položaju kot državni sekretar za šport v prvi Janševi vladi, direktor fundacije pa ne bo več, ko se bo ta reorganizirala; takrat bo izgubil tudi položaj v. d. Za poznavanje trenutnih razmer je treba vedeti, da gre Balent že dolgo hudo na živce Olimpijskemu komiteju Slovenije (OKS) – Združenju športnih zvez (ZŠZ) z Janezom Kocijančičem na čelu. Antipatija je obojestranska in nima nobene zveze z ideologijo.
Pa naj ga zamenjajo
Sodu je izbil dno posvet, ki ga je prek Balenta sklical Turk in na katerega sta vabila nekatere predstavnike nacionalnih panožnih zvez, med njimi predsednika nogometne Aleksandra Čeferina in veslaške Denisa Žveglja, prav tako nekatere odlične poznavalce slovenskega športa, tudi same nekoč in danes velike akterje, košarkarja Petra Vilfana, nekdanjega predsednika košarkarske zveze Dušana Šeška, nekdanjega veslaške Toma Levovnika, legendarnega olimpionika Mira Cerarja, eksplavalca in predsednika plavalne zveze Darjana Petriča, očeta rokometaša Vida Kavtičnika Jožefa pa tudi prekaljenega športnega delavca, prvega moža nacionalne panožne zveze za avtošport AŠ 2005, Dagmarja Šusterja. Na posvet pa nista, kar ni bilo v redu, povabila nikogar iz OKS, na kar ju je po naših podatkih takoj opozoril Levovnik. Med drugim naj bi govorili o razdružitvi, Zveza športnih zvez naj bi se odcepila od OKS in postala Športna zveza Slovenije, verjetno pa naj bi bila po tej ideji ona mati, olimpijski komite pa hčerka – zdaj je ravno nasprotno.
Prav Šuster je, kot kaže, najbolj prilil olja na ogenj, ko je dejal, da v Sloveniji vlada državni šport, uradniki odločajo o pomembnih segmentih, OKS pa ne stori nič: »Zato bi morali razveljaviti zakon o športu in nacionalni program športa.« Iz tega se je razvila ideja, da bi bila športna zveza krovna športna organizacija, komite pa bi počel to, kar mu očitajo, da že zdaj edino počne – skrbel bi zgolj za izvedbo olimpijskih programov.
Kocijančič seveda ni naklonjen reorganizaciji športa. Pravi, da o ideji o ustanovitvi nove osrednje športne zveze ne ve veliko. Svojim kritikom je sporočil, naj ga zamenjajo, če so sposobni zbrati dovolj glasov za nezaupnico. Priložnost za kaj takega bi lahko bila konec pomladi ali na začetku poletja, ko naj bi bila naslednja skupščina OKS-ZŠZ.
Kocka še pravi, da je vse povezano s prihodom druge politične opcije na oblast, čemur pa je zelo težko kar tako pritrditi, saj je znano, da sta bila prav on in OKS že doslej nemalokrat tarča ostrih kritik. Vsaj Levovniku, Šusterju in še enemu neizprosnemu kritiku, športnemu novinarju in komentatorju, tudi nekdanjemu smučarskemu skakalcu, trenerju in športnemu delavcu Otu Giacomelliju, bo Kocka težko obesil ideološkost in nepoznavanje, vsi trije so, če že, prej levičarji kot desničarji, njihova stranka pa je predvsem šport. Trojica opozarja, da je šport pri nas preveč podržavljen, da bi v njem morala vladati civilna sfera, ki bi bila neodvisna od politične opcije, ki je trenutno na oblasti. Skratka, tako Šuster, Levovnik, Giacomelli in še marsikdo, šport je treba predvsem razdržaviti in ga vrniti športnikom.
Redke izjeme
OKS se da očitati marsikaj. Na primer, da je lahkomiselno zapravil vrsto nepremičnin (Seča, Dom Planica, Plečnikov stadion, stavba nekdanjega Slovenijašporta), vse to je zdaj v lasti države ali pa privatizirano, nekoč pa je bilo v lasti športnih institucij in društev. Prav tako je milo rečeno neverjetno, da med približno tridesetimi zaposlenimi na OKS ni niti enega vrhunskega športnika in olimpijca. Tudi to, kako skozi programe oz. plačilo za njih služijo isti ljudje, ki tudi odločajo v športu. Najprej pripravijo gradivo, zakone, razpisne in druge pogoje, na koncu pa odločajo, kdo bo zmagal, praviloma so to oni ali pa ljudje iz njihovega kroga. Tu se omenjajo zlasti Edvard Kolar, profesionalni direktor Gimnastične zveze Slovenije, Jakob Bednarik, tudi podpredsednik OKS, in Gregor Jurak, vsi trije iz omrežja fakultete za šport. Ta vsako leto vpisuje na stotine študentov, ki potem postanejo trenerji, kar pa v bistvu sploh niso, ker se praviloma nikdar niso ukvarjali niti z vrhunskim športom niti niso usposobljeni za to, saj so izšolani za šolske učitelje. Seveda so tudi izjeme, ena takih je skakalec Goran Janus.
Marsikaj bi se dalo reči tudi o športnih turistih na OKS. Po tivolskih šankih zlobni jeziki že dolgo opletajo z imenom generalnega sekretarja Toneta Jagodica, ki veselo služi tudi kot večkratni stečajni upravitelj, za lep denar pa nadzoruje še športno loterijo.
Če se Jagodic na OKS ravno ne pretegne, a bi se moral, kar mu očita marsikdo, ne pa tudi Kocijančič, pa je garač, da mu ni para, Korošec Bogdan Gabrovec, podpredsednik komiteja, predsednik odbora za vrhunski šport, vodja slovenske odprave na OI v Londonu, predsednik judo zveze in zveze borilnih športov pa še predsednik sveta Fundacije za šport. Le kako vse to zmore, in to kot amater? Zanimivo, da je bil nekoč zelo visoko v hierarhiji stranke SDS, pozneje pa se je z Janšo razšel ...
Vsi Kockovi možje in tri dame
Trajno žareči dr. Janez Kocijančič je edini dosedanji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, kar pomeni, da je to že 21 let oz. odkar imamo samostojno državo. Na zadnjih volitvah decembra 2010 je zmagal z več kot 80 odstotki glasovi. Da se je pri 69 letih odločil za peti naskok na predsedniški položaj, čeprav je prej že najavljal svoj umik, pojasnjuje z dejstvom, da so ga za to prosili njegovi dolgoletni (športni) prijatelji. Poglejmo si, kdo so.
Nedvomno so to možje iz smučarske zveze, bolj ali manj nekdanji najvišji funkcionarji oz. delavci te, Tone Vogrinec, Stane Valant, Jaro Kalan in Janez Bukovnik. Ti še vedno lahko ukažejo marsikaj, kaj je najpametneje, pa zlahka razložijo tudi človeku, ki sicer ni Kocijančičev kader, zdajšnjemu predsedniku SZS Tomažu Lovšetu. Dolgoletna desna roka Janeza Kocijančiča je kajpak generalni sekretar OKS, pravnik dr. Tone Jagodic. To je od leta 1992 in je edini generalni sekretar v dosedanji zgodovini OKS. Na zadnji razpis za to mesto se je prijavil le on, januarja lani je dobil soglasno podporo članov izvršnega odbora. Prav tako so udarni možje, ki so Kocko najbrž prosili, naj še petič kandidira, difovci Edvard Kolar, Jakob Bednarik in Gregor Jurak, kar je tudi četrti prijatelj, doajen Rajko Šugman. Seveda ne smemo pozabiti aktualnega podpredsednika OKS Bogdana Gabrovca.
O Kocijančičevi karizmi in nenadomestljivosti je prepričan tudi Janez Matoh, prvi podpredsednik OKS, med letoma 1980 in 1982 predsednik Gimnastične zveze Jugoslavije, sočasno in potem še desetletja tudi Slovenije (1978–2001). Da je Kocka najboljši predsednik za vse čase, so prepričani še Marko Ilešič, Matjaž Jemec, Ljubo Jasnič, Dušan Prezelj, prav tako olimpionik in najboljši slovenski športnik vseh časov Miro Cerar in odvetnica ter nekdanja kotalkarica in drsalka Tjaša Andree Prosenc. Poleg nje sta še dve gospe, Cvetka Selšek in Vojka Ravbar, prvi dami banke SKB, prepričani, da je za slovenski šport najbolje, da je predsednik krovne organizacije še kar naprej Kocijančič. Njuna SKB je glavni sponzor slovenske olimpijske reprezentance v Londonu, pa tudi sicer je dolgoletna pokroviteljica OKS.
