»Prijatelji mi daril ne kupujejo«

Na doseženo v svetovnem pokalu je upravičeno ponosna. Prav tako, če ne celo bolj, pa na vse, ki so ji pri tem pomagali. »Imela sem odlično ekipo. Nismo bili bogati, a smo bili iznajdljivi in neustrašni,« pove nasmejana Dolanka. »Ko sem se poslovila, so mi parkrat rekli: ‘Kaj pa bomo zdaj v svetovnem pokalu, ko odhaja ekipa, ki se je vedno smejala ...‘ Bili smo posrečena grupa. Moj trener je bil tudi kuhar, serviser se je bavil z menedžmentom, jaz pa sem bila mama in žena. Imeli smo jasen cilj, zato nič ni bilo nemogoče ali težko. Vedno smo imeli odgovor za konkurenco in težave.«

Fiksnega plačila ni bilo

Časi so (bili) športu sila nenaklonjeni. Borba za evro in preživetje je (bila) prisotna tudi v smučini. »V Sloveniji je pač razmišljanje, da nekaj fiksno dobiš ... V našem športu ni bilo nikoli fiksnega plačila in ravno to pogrešam. Za vsako stvar se moraš potruditi. Danes pa mladi najprej vprašajo, koliko bodo dobili, šele potem bi kaj dali.«

Danes si, jutri te ni

Majdičeva opozarja na kruto realnost profesionalizma: »Celotni naši ekipi je bilo jasno – če ne bomo naredili rezultata, nas prihodnjo sezono ne bo. Tega bi se morala zavedati podjetja v Sloveniji. Danes si na sceni, potrudi se, saj te v nasprotnem primeru več ni.«

Kakšni so občutki sedaj, ko ste uradno v penziji?
»Fenomenalni. Imam pa preveč dela, pravega prostega časa sploh nimam. Teka ne pogrešam, saj adrenalin sproščam na drug(ačne) način(e).«

Uspel vam je zelo mehak prehod. Iz aktivne kariere v življenje navadne smrtnice, ki hodi v službo.
»Moje slovo je bil načrtovano. Teren sem pripravljala že nekaj let, zato me to ni presenetilo, saj se nisem na hitro znašla na razpotju.«

Kdaj ste opazili, da tek ni več tisto, kar vas osrečuje?
»Jasno mi je bilo, da ne bom mogla teči v nedogled. Raje sem se poslovila, ko sem sama hotela, ne pa da bi me moral kdo celo prositi, naj grem. Zadnji dve leti sem čutila strah.«

Zakaj ta strah in bojazen?
»Nisem vedela, kako se bom znašla po koncu kariere. Saj sem vedela, da je vse načrtovano, a na trenutke sem bila skeptična.«

Očitno je strah preteklost, vi pa spet v sedlu.
»Srečna sem. Predavam o zdravem življenju, še vedno sem ambasadorka Fair playa in Planice 2017, sodelujem s sponzorji Smučarske zveze Slovenije ter študiram.«

Študirate?
»Da, vrnila sem se, da končam začeto. Zdaj sem na sociologiji kadrovskem menedžmentu, a se lahko zgodi, da se prihodnje leto prepišem na komunikologijo.«

Vabili so vas tudi v politiko.
»Vabili že, a sem zavrnila ponudbo. Nimam znanja in izkušenj, da bi lahko bila dejavna.«

Na svoji športni poti je posodila svoj obraz nekaterim reklamam. A ne za vsako ceno, pojasni na Sporto konferenci v Portorožu.
»Projekt sem sprejela, če je imel neko globljo zgodbo. Površne zadeve me niso nikoli privlačile ali pa da bi bila na reklami le za okras. Hotela sem svojo vlogo, s katero bom nekaj povedala. Nisem hotela farbati potrošnikov, zato sem tudi zavrnila eno precej donosno zadevo. Jasno sem naročniku povedala, da bo bolje za mene in njih, da najdejo koga drugega.«

Za konec pa še tole – kako in zakaj naj začnemo teči na smučeh?
»Ljudje menijo, da je to naporen šport. A to ne drži. Kupite si navadne smučke in se odpeljite v gozd. Tja globoko v gozd in se samo sprehajajte. Tek na smučeh ni le švicanje, kot je to videti po televiziji. Tek na smučeh je način, kako biti sam s sabo ... Ko boste dovolj globoko v gozdu, boste slišali tišino ... To je občutek, ki šteje.«

Veseli december se začenja. Bo ostalo kaj časa za zavijanje daril in postavljanje božičnega drevesa?
»Smrečica je že postavljena na podstrešju. Na njej so kristalni okraski, ki sem jih pred leti kupila na Norveškem. To me spomni na lepe trenutke v smučarski karavani ...«

Kaj pa darila?
»Raje podarim svoj čas, le to šteje. To povem tudi ljudem okoli sebe. Za moj rojstni dan mi prijatelji ne kupujejo daril. Želim si le, da imajo čas in da gremo skupaj na kosilo ali večerjo. To šteje, ostalo ne.«