Košarkarski kibici vedo: konec novembra in v prvih tednih decembra je čas, ko se odloča o usodi trenerjev in klubov. Slovenska klubska košarkarska scena je letos kronski dokaz za to dogajanje. Kar trije vodilni klubi od štirih doživljajo v teh dneh spremembe, iz katerih pa gredo z različnimi izkupički, izkušnjami in obeti.
Ljubljanski Olimpiji gori pod nogami, položaj je alarmanten
V soboto je klub zapustil Američan Ben Woodside, v petek je to storil njegov rojak Danny Green. Danes odhaja Ratko Varda, ki naj bi se preselil v ukrajinski Azovmaš. Kdo bo naslednji, ni znano, še manj pomembno. Paradni konj slovenske košarke umira, igralci bežijo. Denarja ni, to pa je tudi glavni razlog, da se preprosto ne da delati, še manj trenirati. Sobotna tekma (sramotni poraz 50 : 78 v 10. krogu lige ABA proti Širokemu Brijegu) je bila odgovor na to, kar je uprava naredila za košarkarje. Ker niso zagotovili sredstev, se igralcem niti žogalo ni.
Le obljube vodilnih
Morda bi bilo drugače, če bi večer prej dobili denar ali vsaj jasna zagotovila za to. Tega ni bilo, dobili so nove obljube, s katerimi pa kruha v pekarni ali mesa v mesnici ne morejo plačati. V petek zvečer so se zbrali na sestanku, kjer je direktor Janez Rajgelj obljubil, da bo čez 10 dni znano kaj več. Igralce je razočaral. Je pa Rajgelj, to mu gre v plus, zmogel vsaj to, da je stopil pred moštvo, ki pa hoče videti predsednika Janija Möderndorferja. Volilna kampanja je (očitno) vzela davek. »Če pa predsednik nima vsaj 10 minut, potem je to resnično tragično,« pravi eden od tistih košarkarjev, ki še vztrajajo. Novih 10 dni je še pred njimi … Vsaj 240 ur čakanja na nekaj, česar morda sploh ne bo. Goran Jagodnik je že nekajkrat pozval soigralce, naj se častno in moško borijo naprej, z netreniranjem pa škodijo v prvi vrsti sebi.
A kapetanov glas je naletel na gluha ušesa
Bolj ali manj tujska legija je v Ljubljani zato, da zasluži evre in gre. Domači igralci bi že počakali kak mesec ali dva na denar, tujci ne.
Povrhu vsega košarkarjem popuščajo živci, eden od njih naj bi se celo fizično lotil direktorja Rajglja, ki je prišel v soboto med polčasom tekme Olimpija – Široki Brijeg v slačilnico. Direktor je na glas povedal, kaj si misli o sramotni predstavi. Pa mu je eden od izkušenih mož hitro pokazal vrata, pri tem naj bi mu celo pomagal, da je po hitrem postopku zapustil slačilnico. Še najtežje je v tem položaju trenerju Sašu Filipovskemu, profesionalcu od glave od pet. Klubu je dal vedeti, naj mu povedo, če so nezadovoljni z njim. Uprava molči.
Precej mirneje, še zdaleč ne brezvetrno, je v Laškem in Novem mestu
V mestu ob Savinji so med tednom odslovili Rada Trifunoviča, ki mu ni uspelo, da bi do konca povezal vse niti v moštvu. Upravi se je mudilo. Morda celo preveč. Pripeljali so Ivana Sunaro, v mnogo bitkah prekaljenega trenerskega lisjaka. Deloval je v Krki, Geoplinu Slovanu in Heliosu, s slovensko reprezentanco do 20 let je bil evropski prvak. Že res, da ena lastovka ne prinese pomladi, a Sukijeva trda roka in šok terapija sta dali prvi sad. V 10. krogu lige ABA so Laščani doma porazili Hemofarm. Za še boljšo klimo v ekipi bodo danes po treningu sedli še k skupnemu kosilu. Za mnoge presenetljivo potezo so potegnili v Novem mestu. Ne zgodi se pogosto, da klub in trener prekineta sodelovanje po treh zaporednih zmagah. Nenad Trajković se je v četrtek poslovil od igralcev. Krkin košarkar Jimmy Baxter se mu je za vse zahvalil kar prek twitterja in vmes še prevzel odgovornost za kak poraz. Roko na srce – če bi Jimmy bolje zadeval, bi bil Nenad danes še trener Krke. Na to mesto je sedel perspektivni Aleksandar Sekulič, ki v boljšem primeru tako zvenečega imena resnično ni mogel prevzeti. Rezultati so slabši od pričakovanj, vse, kar naredi, pa bo več in boljše, kot je bilo do zdaj. Predvsem pa si klubska uprava želi uspeha na regionalni ravni, kjer je Krka v spodnjem domu. Le z dvema zmagama in osmimi porazi.
