ZAGREB – Si lahko predstavljate, da nogometaši niso več zaželena roba lepih (oziroma tistih, ki mislijo, da so) deklet ... Neusmiljena recesija ne prizanaša niti nogometu, to pa pomeni, da se tako imenovane sponzoriranke (ali sponzoruše, kot jim pravijo južneje od nas) na lepijo več na nogometaše.
Kje je plača?
O tem pričajo žalostne zgodbe iz sosednje Hrvaške. »Zanimanje sponzorirank drastično upada. Kako ne, če pa plače ne dobimo tudi po 10 mesecev,« se je za hrvaške medije izpovedal nekdanji vratar Šibenika Marko Mihaljević Dido, ki je profesionalno kariero nogometaša pri 24 letih obesil na klin, se redno zaposlil kot natakar, za rekreacijo in honorarno pa igra tudi na turnirjih dvoranskega nogometa. Skupno tako zasluži spodobno, vsekakor pa veliko bolje kot v šibeniškem prvoligašu, kjer niso dobili plače skoraj vse leto. Sicer pa so pri sosedih zaradi neplačevanja stavkali že igralci Varaždina, Osijeka, Rijeke in Karlovca, ki so vsi člani prve hrvaške lige.
Povprečna plača igralcev 30.000 evrov na leto pri enem najuspešnejših hrvaških klubov Hajduku (nekateri imajo tam tudi še pogodbe za 300.000 evrov letno) se sliši le še kot znanstvena fantastika. Neimenovani viri trdijo, da plačila vedno zamujajo po več kot tri mesece, zato si nekateri iščejo tudi dodatne službe.
Pa Slovenija?
Ker se tudi večina našega ligaškega nogometa že dolgo utaplja v dolgovih, bi bila zanimiva raziskava, kdaj so se preusmerile na druga področja delovanja tukajšnje sponzoriranke.
