Končno je konec letošnjega državnega prvenstva, razvrednotenega zaradi primera HK Acroni, pravzaprav umora hokeja na Jesenicah. Pokal, naslov, veselje, s tem tudi sponzorji ter popolnoma vse tekme svetovnega prvenstva divizije I se selijo ali pa so že umeščeni v Ljubljano. Olimpija štiri leta ni zmogla do naslova prvaka Slovenije, tokrat si ga je pošteno priigrala in lahko dvomimo, ali ga bodo sposobni zapraviti v naslednji petletki.
Težave in ponižanja
Dejansko: ne gre pričakovati, da bo kaj od tega, kar je vsaj malo vredno v hokeju na ledu pod Alpami, še našlo pot na Gorenjsko. Iz železarskega kluba je ušlo, kamor je pač lahko, vse, kar je bilo še sposobno vsaj malce konkretneje potiskati plošček sem in tja, druge, ki so še kanili vztrajati in podajati svoje znanje in sposobnost za sveti jeseniški dres, so nagnali šefi v klubu. Kje so najcenejši hokejisti najbolj poceni? Na to vprašanje ni treba odgovarjati, le na Gorenjsko je treba pogledati, pa se vidi, da je na nekoč ponosnem klubu ostalo nemalo težav, kup ponižanj in uprava, ki se je dokončno sprla z navijači zaradi njihovega demokratično izraženega mnenja na tribuni.
Brez presenečenja
Na zadnji tekmi končnice se je po atomskem začetku in pozneje vodstvu Jeseničanov dozdevalo, da bi znal otroški vrtec trenerja Bojana Magazina pripraviti še eno presenečenje. Vendar se je dobro videlo, da je jeseniški vratar Michal Fikrt že pošteno načet, šepati je začela še komunikacija v obrambi, Mitja Pintarič med vratnicami zelenih pa je deloval suvereno kot že nekaj tekem ne. Trener Olimpije Hannu Järvenpää se tokrat ni pustil zmesti v času, ko se je mlada jeseniška kri prebijala skozi srce obrambe zelenih. Še ko so za nekaj minut pobezljali njegovi branilci in hoteli s samostojnimi prodori obrniti tok srečanja, jih je povlekel nazaj in potrpežljivo čakal, da je jeseniška četa ostala popolnoma brez sape.
Kanta v pravih rokah
Na led je za dolge igralne minute poslal svojega aduta Johna Hughesa, ki je odigral še eno izmed briljantnih partij, še prej pa je Finec motiviral tujsko legijo za samo še eno, in to odločilno tekmo. Kanta, kot hokejisti ljubkovalno pravijo pokalu, je šla v prave roke, in če bi morali čakati na še eno tekmo v Tivoliju, če bi se končnica igrala, kot se je v preteklosti, na štiri dobljene tekme, ne na tri, kot je bilo letos, bi trdili, da je nehumano. Predvsem do hokejistov, saj gledalcev na vseh tekmah skupaj ni bilo toliko, kot jih je bilo v preteklosti na le enem pravem derbiju. Pa tega niso krivi televizijski prenosi niti recesija ali kaj podobnega. Kriv je zdajšnji jeseniški hokejski trenutek, ko na plan prihajajo resnično neverjetni podatki.
Ogromno dolgov
Koliko je dolgov? Ne bomo veliko zgrešili, če napišemo, da jih je za več kot tri milijone evrov. Precej se govori tudi o provizijah in podobnem, da pač ni vse delovalo le na amatersko zaljubljeni fazi v jeseniški hokej. Se spomnite nekdanjega Jeseničana Todda Elika, slišati je, da je imel pijanec z drsalkami pogodbeno zagotovljenih 9000 evrov na mesec! Ah, kaj pa ta o famoznem Klubu prijateljev HK Jesenice, ustanovljenem leta 2009, za katerega se je začelo glasno govoriti, da je bypass firma, vzporedno podjetje za finančne posle. Da, kot je videti, so se tudi rdeči šli denarne akrobacije v slogu Olimpije pred leti, ki so jih tako prezirali.
Vreča brez dna
Navijači so na zadnji tekmi izobesili dva transparenta, eden je pozival k minuti molka za upravni odbor, na enem pa se je dolgoletni navijač kluba, pravzaprav ikona južne tribune, spraševal, kdo jim laže. Več kot očitno je, da mora jeseniški hokej propasti kot najbolj okoreli narkoman, da bi se lahko začela trnova pot navzgor. Če se sploh bo, kajti nekaj nerazumljivih potez v zadnjih dveh letih, sploh tista s pehanjem za organizacijo košarke sredi pravovernega hokejskega mesta, da slutiti, da so se tako lokalni fevdalci kot njihovi gospodarji na položajih preprosto naveličali jeseniške vreče brez dna, ki se ji reče Podmežakla.
Nejasna prihodnost
Brez pomena je govoriti, da Olimpija potrebuje Jesenice in podobne floskule, kajti to ni res! Olimpiji je dovolj, da je državni prvak, da ima kolikor toliko pametno začrtano kadriranje, da ima zagotovljeno mesto v ligi Ebel, da je na območju, kjer je skoncentriran kapital v precej večjem obsegu kot na Jesenicah in bo uprava zelenih zagotovo tolikanj umna, da bo obdržala finskega trenerja Järvenpääja in njegovega pomočnika Hebarja, ki sta kreirala moštvo za naslednjih nekaj sezon in ga znata tako voditi kot motivirati. Zelena hokejska blagovna znamka si je na račun jeseniških zdrah, težav in neumnosti zgradila popolno osnovo za nekaj brezskrbnih naslednjih sezon z osvojitvijo letošnjega naslova prvaka. Kaj ostane njihovim nasprotnikom? Tega niti najbolj vešča ciganka s stekleno kroglo ali preroškimi kartami ne upa napovedati.
