Slovenija je ta teden prvič v zgodovini dobila biatlonsko zlato na 20-kilometrski preizkušnji. Zanjo ga je osvojil Jakov Fak, Hrvat iz Gorskega kotarja, ki se je zaradi boljših razmer leta 2010 odločil za slovensko državljanstvo in nastopa za našo reprezentanco.
»Seveda ostajam Hrvat, k prestopu, kar sem že večkrat povedal, pa me je gnal predvsem športni motiv,« je tudi tokrat pojasnil skromni 24-letnik, ki odlično govori slovensko. Po naslovu svetovnega prvaka je obljubil, da se bo naučil zapeti Zdravljico, češ da se za svetovnega prvaka spodobi, da zna himno države, za katero tekmuje ... Ob tem smo se spomnili številnih tujih športnikov, ki so prav tako postali slovenski državljani.
Pred lanskim košarkarskim turnirjem nekdanjih republik Jugoslavije v Stožicah je po medmrežju zakrožila slika temnopoltih Američanov v izbranih vrstah Hrvaške, Črne gore, BiH in Makedonije, češ poglejte »avtohtone Balkance«. Tudi reprezentanci Srbije in Slovenije sta bili v preteklosti »obarvani«.Ariel McDonald je bil sploh prvi temnopolti Američan, ki je zaigral za katero koli reprezentanco bivše skupne države.
Tako kot v Evropi in v deželah nekdanje Jugoslavije ter seveda tudi v Sloveniji velja pravilo: v kadrovski stiski košarkarski klub kupi Američana, rokometni se ozira za igralci iz nekdanje Rusije oziroma z vzhoda, nogometni klubi pa za igralci iz držav nekdanje SFRJ.
McDonald odigral
le pet tekem
Slovenska reprezentanca v nasprotju z Olimpijo od McDonalda ni imela veliko. Odigral je pet tekem na SP leta 2001 v Turčiji. Nič ni dobila niti od bosanskega nogometaša Aleksandra Rodića in košarkarja Emirja Preldžića ter romunske rokometašice Simone Gogirle, našteli pa bi lahko še več športnikov, ki niso najvzornejši primer naturaliziranega slovenskega športnika.
Vzgibi, zaradi katerih so športniki menjavali državljanstva, so različni. Gogirlovi, ki je takoj, ko je dobila potni list, zapustila državo (Romunija takrat še ni bila v EU), je bilo očitno pomembno, da dobi osebni dokument, s katerim lahko neomejeno potuje po EU. Nekateri so domovine zapustili zaradi boljšega življenja: ekonomski interesi oziroma boljše pogodbe, kot so jih imeli v matičnih domovinah. Veliko je tudi takih, ki so zamenjali državo zgolj zaradi športnega motiva oziroma napredovanja. Ne nazadnje pa je mnoge v Slovenijo za vedno pripeljala ljubezen, kot denimo Nemko Britto Bilač - Vörös, Srbkinjo Marijo Šestak - Martinović in Hrvatico Diano Ravnikar - Grudiček.
Najbolj slovito ime na seznamu naturaliziranih Slovencev je zagotovo ena izmed najboljših atletinj vseh časov, Jamajčanka Merlene Ottey, ki v Ljubljani živi že dobro desetletje. Medijsko je v svetu še danes med najbolj obleganimi. Nekateri posamezniki so pisali zgodovino slovenskega športa. Bilačeva je postala evropska prvakinja, Jakov Fak pa svetovni. Medtem ko so nekateri izkoristili izjemno naturalizacijo in obdržali državljanstvo ter se tako izognili znanju slovenskega jezika, pa mnogi s svojim znanjem jezika navdušujejo. Britta Bilač in Marija Šestak namreč odlično obvladata slovenski jezik. Bilačeva je prevajalka, Šestakova pa študira novinarstvo.
Gregor Fučka kot Italijan
Naturalizacija vsa leta poteka tudi v drugo smer – slovenski športniki dobivajo tuja državljanstva. Najbolj znana primera sta košarkar Gregor Fučka, ki se je odločil za igranje v italijanski reprezentanci, in pokojni rokometaš Iztok Puc, ki je leta 1996 v Atlanti v dresu Hrvaške osvojil zlato olimpijsko kolajno. Z zamenjavo športnega državljanstva se je spogledovalo več smučarjev, uresničil pa ga je Alek Glebov s pridobitvijo ruskega državljanstva.
