Ko je Hans-Georg Aschenbach sredi 70. let osvojil vse najpomembnejše lovorike v smučarskih skokih, so ga v nekdanji Nemški demokratični republiki (NDR) slavili, častili in nagrajevali. Na stežaj so mu odprli možnosti tudi za obdobje po koncu športne kariere. Lotil se je študija medicine, ki ga je uspešno končal, nakar so ga zaposlili kot zdravnika državne skakalne reprezentance. Vendar, kot piše v svoji knjigi Vaš junak. Vaš izdajalec, se je počutil, kot bi bil v zlati kletki. V njem je vse bolj dozorevala odločitev, da izhod iz tega položaja poišče v begu na zahod. Načrtoval ga je skupaj s prijateljem, ki se mu je že posrečilo prebegniti v Zahodno Nemčijo. Ko se je s skakalnim zastopstvom NDR udeležil tradicionalnega mednarodnega poletnega tekmovanja na plastični skakalnici v Hinterzartnu v Schwarzwaldu, je prelisičil nadzornika iz Stasija (državne varnosti NDR), sedel v avto prijatelja in oddrvel proč.
Odrekel se je vsemu
»Srce se mi je trgalo. Vzel sem svoj kovček in se v hipu odrekel vsemu, kar sem bil in kar je bilo moje. Kako sem to zmogel, zdaj ne vem več,« piše Aschenbach. Beg na zahod v knjigi po eni strani označuje za svoj največji osebni dosežek, obenem pa ne skriva, da je s tem vse pokvaril. »Razočaral sem otroka, nalagal prvo ženo, zapustil starše in prijatelje. In vzel sem v zakup, da bodo žrtve krute logike države jetnikov. Ni se mi posrečilo, da bi jih zaščitil pred razočaranji in preizkušnjami. V tej točki sem odpovedal. Odpovedal sem tudi v tem, da vsem tem ljudem nisem pojasnil svoje razdvojenosti in sesutega odnosa do sistema.«
Bil je hladna prha za državo
Upa, da bo njegova knjiga v tem pogledu učinkovala kot nekakšen predpogovor, čeprav pravi, da ne gre za poskus opravičila, temveč kvečjemu za pojasnilo, zakaj se je vse to zgodilo. Njegov primer je bil kajpak več kot hladna prha za državno vodstvo NDR. Na zahod je pobegnil športnik vojak, član Enotne socialistične partije Nemčije in – kot podpolkovnik – oficir najvišjega ranga, ki je kdaj pobegnil iz »države delavcev in kmetov«. Čeprav so mu za prvega pol leta v ZRN dodelili osebnega varnostnika, ga je bilo še dolgo strah povračila. Dobro je namreč poznal svarilo, ki je bilo del politične vzgoje, ki je je bil deležen. Glasilo se je: nihče ne bo ostal na zahodu, vsakega bomo privedli nazaj, nihče ga ne bo užival ... Iz aktov, ki jih je o njem hranil Stasi, je izvedel, da se je neki obveščevalec s skrivnim imenom Rennsteig (hrib, na katerem so pri Oberhofu nedaleč od Suhla zgradili skakalni center, op. p.) ponudil, da ga bo z lastnim avtomobilom pripeljal nazaj. Najprej naj bi ga omamil, nato odvlekel v NDR. Iz neznanih razlogov načrta niso uresničili.
Pogledi funkcionarjev mu očitajo izdajo
Oktobra 1989, en mesec pred padcem berlinskega zidu, so v Zahodno Nemčijo prišli njegova žena in otroka. S pomočjo Združenih narodov naj bi se mu jih posrečilo odkupiti in jih osvoboditi kot družinske talce za njegov beg. Zakon je kljub temu razpadel, Aschenbach pa se je nekaj let pozneje drugič poročil. V Freiburgu, kjer je dobil zaposlitev na kliniki za športno travmatologijo, si je ustvaril novo eksistenco. Vseeno ga je težko povsem nedvoumno opredeliti. Tudi sam v knjigi pravi, da si mora najbrž vsak športnik, s katerim so manipulirali v NDR, mukoma ustvariti lastno stališče in držo, preden ju lahko ponotranji. To naj bi zdaj storil s knjigo. Prizadeva si, da bi spodbudil razpravo med bivšimi vrhunskimi športniki iz NDR. Kar zadeva nekdanje športne funkcionarje, se mu zdi razpravljanje z njimi brezupno početje. Meni, da so to ljudje, ki so se – ne da bi osebno kaj žrtvovali – obogatili tako, da so »onesposobili nas športnike«. Prav zato mu ob njegovih javnih nastopih z besedami in pogledi dajo vedno znova vedeti, da jih je izdal ...
