Ali je Mohamed Ali res najboljši boksar težke kategorije vseh časov, je stvar debate. Poznavalci bi prvenstvo morda priznali zdavnaj pokojnemu, prav tako temnopoltemu borcu Jacku Johnsonu, ki je med letoma 1897 in 1928 dobil 86 dvobojev od 107 (od tega 40 z nokavtom). V vsakem primeru pa je Ali, v torek je praznoval 70. rojstni dan, eden najbolj prepoznavnih ljudi 20. in tudi 21. stoletja, človek, ki je več kot zgolj športnik. Za milijone je simbol pokončnosti in samozavesti, Nelson Mandela v boksarskih rokavicah.
Od ukradenega kolesa do boksarske vreče
Cassiusa Marcellusa Claya borbenega in trdoživega ni naredila ulica, kot se je z revnim otroštvom hvalisalo toliko boksarjev pred in za njim. Z mlajšim bratom Rudyjem je odraščal v značilnem ameriškem srednjem razredu, oče, po katerem je dobil ime, je bil slikar reklamnih napisov, mama Odessa je skrbela za družino.
Cassiusu so pri dvanajstih letih ukradli kolo in razočaran ter besen se je po pomoč obrnil na policista in amaterskega boksarja Joeja Martina. Ta njegovega bicikla ni našel, mu je pa svetoval, naj jezo sprosti v telovadnici, na boksarski vreči. Clay se je počasi naveličal tepežkanja žaklja, stopil je v ring in tam ostal. Prvič je nase opozoril leta 1959, torej pri sedemnajstih, z zmago na državnem prvenstvu v poltežki kategoriji, v tej se je že naslednje leto v Rimu okitil z naslovom olimpijskega prvaka. Kot amater ni mogel osvojiti še bolj žlahtne kolajne, več je pomenil samo naslov profesionalnega svetovnega prvaka. Seveda se je tega držal tudi masten denar. Cassiusa je donatorsko podprlo enajst poslovnežev iz Kentuckyja in 29. oktobra 1960 je že nastopil v prvem poklicnem dvoboju – Tunneyja Hunsakerja je ugnal po točkah.
Dvoboj stoletja leta 1971 dobil Frazier
Kakor je izkusil tudi naš Dejan Zavec, začetnike v profesionalizmu čakajo dvoboji s podobno neznanimi borci, kar se lahko vleče v nedogled, odvisno od pogajalske sposobnosti menedžerja. Ta je Clayu prvi kolikor toliko odmevni dvoboj zagotovil pred petdesetimi leti, 15. novembra 1962 je v štirih rundah ustavil ostarelega (48 let) nekdanjega svetovnega šampiona med poltežkaši, Archieja Moora. Že takrat je točno napovedal rundo svojega triumfa – navada, ki se ji ni več izneveril, zmotil se je le redko. Leta 1964 je neporažen – čeprav je, roko na srce, dvakrat tenko piskal, britanski veteran Henry Cooper ga je enkrat celo poslal na tla – izzval, takrat se je verjelo da nepremagljivega, prvaka v težki kategoriji, Sonnyja Listona. Clay, stavnice so mu dajale skromne možnosti za zmago, 1 : 7, je takrat prvič šokiral svet – Veliki medved se po gongu za osmo rundo ni več dvignil s stola. Povratni dvoboj je bil še krajši, sveži svetovni prvak pa je po njem sprejel odločitev, ki mu je zaznamovala življenje in kariero. Spreobrnil se je v islamsko vero in svoje suženjsko ime, kot mu je sam rekel, zamenjal za Mohameda Alija. Kot vzhajajoča pop ikona je še kako prav prišel Malcolmu X in njegovemu gibanju Črnih muslimanov.
Ali je na svoj pas svetovnega prvaka do leta 1967 obesil skalpe Floyda Pattersona, še enkrat Cooperja, Georgea Chuvala in Ernieja Terrela ter spet razburkal svetovno javnost s sklepom, ki ni imel zveze s športom – akoravno ga kot znano osebnost ne bi poslali v Vietnam, ampak bi ga uporabili v piarovske namene in za spodbujanje sovojakov, je zavrnil služenje vojaščine. »Vera mi tega ne dovoljuje,« je na kratko komentiral. Za kazen so mu vzeli naslov svetovnega prvaka, od marca 1967 do oktobra 1970 je lahko ring gledal samo s tribune. In navijal za novo zvezdo, Joeja Frazierja.
Ali in lani umrli Smokin' Joe sta skupaj spisala zgodovinsko trilogijo. Prvi obračun, tako imenovani dvoboj stoletja, je 8. marca 1971 v newyorškem Madison Square Gardnu po točkah dobil Frazier. Ali se mu je, tudi s soglasno sodniško odločitvijo, oddolžil 28. januarja 1974, leto pozneje sta se srečala še tretjič, da bi končno odločila, kdo je boljši. Dvoboj na Filipinih, znameniti Thrilla in Manila, je bil resnična drama. Ali je kot po navadi poplesaval, robustni Frazier je prihajal nadenj kot tovornjak. Nobeden ni popustil do 14. runde, v kateri je razbiti Frazier boksal skoraj slep. Trener Eddie Futch mu ni več dovolil začeti zadnje, 15. runde. »Frazier je odnehal, malo preden bi odnehal jaz sam,« je izjavil Največji. In dodal: »Tako blizu smrti nisem bil še nikoli.«
Mohamed je nadaljeval bleščečo kariero do leta 1978, ko mu je krono po točkah odvzel Leon Spinks. V povratnem dvoboju mu je Ali vrnil milo za drago in še tretjič postal svetovni prvak. S tem pa je njegova zvezda začela zahajati. Upokojil se je 27. junija 1979 in se še dvakrat poskušal vrniti, obakrat neuspešno, leta 1980 proti Larryju Holmesu in leto pozneje proti Trevorju Berbicku. Kot toliko boksarjev je tudi Mohamed Ali boksal predolgo. A najtežji spopad ga je še čakal – s parkinsonovo boleznijo, ki so mu jo odkrili leta 1984. Ta dvoboj traja še danes, a vedno zgovorni Ali se ne vda. Pred leti je rekel: »Ljudje pravijo, da sem imel polno življenje. Toda nisem še mrtev. Zdaj šele dobro začenjam živeti.«
