Zdi se nam, da se tistim, ki se dajejo z nezamrznjeno vodo in žogo, precej kolca v teh dneh, ko gledajo te, ki se na zmrzlini podijo za ploščkom. Matjaž Rakovec, ki je bil nekoč predsednik vaterpolistov, ima s hokejsko zgodbo iz Stožic v rokah enega najodmevnejših projektov v slogu Gremo mi po svoje. Hala Tivoli je bila hokejska trdnjava, kjer je bilo na tribunah 4000 fanatikov, ki so ta šport ljubili tako, da niso uzrli vseh lumparij, ki so jim jih preizkušeni vodilni kadri delali pred nosom leta in leta. Rakovec je hokej preselil iz zatohle jazbine pod Rožnikom na svetlobo. Če bi ostal pri vaterpolu, bi v Stožicah stal bazen.
Pod Rakovcem se ne prepirajo
Tako se pač zamrzuje led, a je ob njem poleg tistih 4000 fantikov, ki jih sestavljajo del z Jesenic, del iz Ljubljane in kakšen še iz Kranja, publika iz nehokejskega Kopra, Postojne, Brežic, Kungote ... Ta ni le tržno zanimiva za sponzorje, ki si seveda želijo več in več marketinškega učinka, temveč tudi za razvoj hokeja v prihodnosti. Nekoč smo od enega izmed predsednikov HZS poslušali nebuloze o več deset hokejskih dvoranah pod Alpami, ki naj bi zrasle pod njegovo vladavino. Nič od tega se ni zgodilo. Rakovec, ki je bil na odprtju svetovnega prvenstva divizije I tako motiviran, da bi si celo zaslužil mesto v četrtem napadu Matjaža Kopitarja, do danes ni obljubil ničesar. Je pa veliko naredil. Poglejte Stožice, pa ne sten in fasade. Poglejte vse te ljudi, ki delajo za naš hokej. V resničnem življenju so na povsem drugih bregovih, tako politično kot tudi versko ali še kako drugače. Pod Rakovcem se ne prepirajo in zmerjajo, delajo tako, kot znajo v odličnih moštvih: kar je negativno, se reši za zaprtimi vrati garderobe, potem pa gremo vsi skupaj z dvignjeno glavo nadvse pogumno naprej.
Predstavnik novega trenda
V slovenskem športu je zadnji flop z mariborsko univerzijado jasno pokazal, da socializma iz preteklosti ni več mogoče uganjati, tudi če se ga gredo strici, ki se pokrivajo s plaščem demokracije in podobnega. Tudi Tina Maze s svojim trmarjenjem proti Tomažu Lovšetu ne propagira sklonjenega hrbta, kar je bilo v rdečih časih samoumevno. Primož Kozmus, fant, ki bi ga vsaka tašča rada za zeta, pove, kar je pošteno, prav tako Iztok Čop, pa še bi se našlo takih, ki so namesto pokornega kimanja oderuhom z izkaznicami Udbe na položajih teh ali onih športnih zvez povedali, kar jim gre. Hokejski Rakovec je predstavnik novega trenda vodenja športne zveze, ki se mora v svojih vrstah še vedno pobijati s sencami preteklosti, ki jim je pot kazala rdeča zvezda. Toda ko bo kocka padla, se bi lahko na vrhu športne zveze vseh zvez, v Olimpijskem komiteju Slovenije, brez težav in z veliko podporo poštenega športnega življa znašlo prav ime Matjaža Rakovca. Pravzaprav to kar stavimo.