LJUBLJANA – »Če bi Zmago Sagadin vedel, kaj imam v načrtu, bi me ubil. Na srečo je bil na nekem dopustu, lahko sem se v miru pripravil na zabijanje all star,« zdaj 34-letni Kranjčan Marko Milič obuja spomine na 4. marec 1995 (danes mineva točno 17 let!), ko je sredi Tivolija pred polnimi tribunami zabil prek avta. »Takrat so ta zabijanja še nekaj pomenila,« se spominja Milko romantičnih dni slovenske klubske košarke.
Menedžer se je Miliča naveličal voziti
Konkurenca pri zabijanju je bila vedno (močna). Boris Gorenc, Anthony Reed in nekaj drugih asov se je rado pokazalo na parketu. »En dan priprave ni bil dovolj, dober mesec sem bil z mislimi povsem pri stvari.« Da bi poletel prek avta, je bila ideja Janeza Rajglja, ki je bil tisti čas Miličev menedžer. Vsak dan ga je dvakrat vozil na trening v Ljubljano, kjer je bil Marko član Olimpije. »Naveličal se je teh voženj, šel je v avtohišo in jim predlagal, da mi podarijo avto, če ga preskočim.« Marko še danes rad pove, kako so se takrat smejali v Hondinem salonu, ko jim je Rajgelj razlagal, kaj bi radi naredili. Kljub smehu so si segli v roke. Milič ni imel veliko časa za trening.
Vadil v srednješolski dvorani
Izkoristil je enega od prostih popoldnevov in se odpravil v eno od srednješolskih športnih dvoran v Kranju, kjer je bila njegova mati profesorica. Čez dvorane je napel elastiko na višini 1,2 metra. »Ni mi uspelo, kakih 10 centimetrov mi je zmanjkalo.« Kljub temu ni obupal. Že takrat je znal na noge spraviti dvorano, zato je tudi tokrat pričakoval, »da mi bo teh 4000 gledalcev dalo dodatnih moči in teh 10 centimetrov«. Spomni se, kako je na dan spektakla pogledoval in preverjal, kje so vrata garderobe. »Da bi jo lahko hitro ucvrl iz dvorane, če mi ne bi uspelo.« V polfinalu je preskočil motor, ki ga je zajahala ena od brhkih deklin. »Mislim, da je bila celo Novomeščanka, popolnoma prepričan pa nisem.«
Skočil prek avta
V finalu pa prek avta. Občutki po uspehu so bili izjemni. »Taka energija me je obšla. Saj se sploh dobro ne spomnim, kaj vse se je zgodilo. Vem pa še kako dobro, da sem po uspehu brcnil košarkarsko žogo kot Samir Handanovič danes.« Svoje je izpolnila tudi Honda in Miliču podarila vozilo. »Najprej sem moral dopolniti 18 let, naredil sem izpit, potem pa smo se vozili.« Prav ta avto in nekaj cekinov, ki jih je dobival od Olimpije, so mu preprečili pot v ZDA. »V žepu sem imel vabilo z univerze v Severni Karolini, legendarni trener Dean Smith je želel, da pridem študirat in igrat na njihovo univerzo.« Takrat Milič še ni vedel, da je študentska liga NCAA tak spektakel. »To sem spoznal šele kasneje.« Navsezadnje pa je v Združenih državah Amerike tudi igral, bil je prvi Slovenec v ligi NBA.
Milič je s svojo kariero zadovoljen
V dresu z državnim grbom je zbral 59 nastopov in dosegel 1043 točk. »Srečen in zadovoljen sem, ko pogledam na kariero,« prizna ob pogledu na prehojeno pot od kranjskega Triglava, Olimpije, Philadelphije, Phoenixa, Fenerbahčeja, madridskega Reala, Fortituda, Roseta, Scavolinija, Virtusa, francoskega Orleanaiseja in danes italijanske Cremone. »Sem v klubu, kjer me cenijo in spoštujejo.« V dresu italijanske ekipe nastopa že dve leti, danes je tudi kapetan, gledalci so ga vzeli za svojega, s svojimi vragolijami pa jih nekajkrat na sezono pahne v delirij. Na Apeninskem polotoku pogreša le družino. »Veliko se vozimo,« prizna in pove, da ne mine vikend, da ne bi potoval domov ali pa njegove štiri punce do njega. Tara je stara devet let, Ela jih bo kmalu imela šest, najmlajša Mila Ana pa šteje osem mesecev. Doma za njih skrbi žena Vesna, svojčas tudi uspešna košarkarica.
