TREVISO – »Igram dobro, počutim se odlično, končno imam trenerja, ki me razume,« pravi 30-letni Sani Bečirovič, ki je našel mir in minute v Bennetonu.
Za vami je naporen teden, ko ste se s svojo ekipo poslovili od tekmovanja v evropskem pokalu.
»Imeli smo precej smole. Pred tremi tedni je pol ekipe zbolelo. Virus nas je pokosil. Dva tedna nismo trenirali ali pa se nas je zbralo le šest. Sam sem prvi trening opravil šele pred tekmo, tako da enostavno ni šlo. Žal pa nas je evropski pokal zelo izčrpal, popustili smo v državnem prvenstvu, kjer se moramo popraviti.«
Dvakrat ste v evropskem pokalu premagali tudi ekipo Lokomotiv Kuban, ki jo vodi slovenski selektor Božidar Maljković, ta vas je lani odpisal iz reprezentance. Priznajte, da ste se mu hoteli maščevati na parketu.
»Sem profesionalec, zanimajo me zmage. Se je pa res tako izteklo, da sem obakrat odigral zelo dobro.«
Sta si s slovenskim selektorjem segla v roke, odšla na večerjo in morda zgladila nesoglasja, ker vas je označil za invalida?
»Nič od tega. Nobenega stika ni bilo. Zakaj pa bi moral biti? Če me ni mogel poklicati lani, zakaj bi se zdaj srečevala in družila? Zame je ta zgodba končana.«
Torej tudi kolena ubogajo, čeprav je Maljković ocenil, da niso več primerna?
»Seveda, kolena delujejo in ubogajo. Priznam pa, da me je dvojni program na teden (tekme v evropskem pokalu in državnem prvenstvu) malce izmučil. A na srečo poškodb ni bilo. Povrhu vsega zna moj trener dozirati minutažo. Če je treba, dobim nekaj več minut počitka.«
Sami niste bili znani po ne vem kako dobri obrambi.
»Moj trener Đordević postavi igro tako, da izpostavi moje dobre lastnosti, slabe pa skrije, čeprav znam tudi v obrambi odigrati, kar od mene zahteva.«
V klub ste prišli poleti lani, ko se ni vedelo, ali bo Benneton sploh obstal. So plače redne?
»Seveda, vse je poravnano.«
Torej klub ne bo propadel, kot so se mnogi bali?
»Družina Benneton je želela najti nove lastnike, to bi se moralo zgoditi do 20. novembra lani. Zalomilo se je pri 40 odstotkih vrednosti proračuna za to sezono, 60 odstotkov so ga zagotovili. Zdaj so se začela nova pogajanja, klub naj bi kmalu dobil nove lastnike, prav tako bodo na voljo sredstva, da se sezona korektno pripelje do konca.«
Tudi zavoljo košarke se je Treviso vpisal na evropski zemljevid. Bila bi skoraj tragedija, da bi moral izginiti.
»Resnično upam, da bodo našli rešitev, saj ljudje živijo za košarko, dvorana je vedno polna. Povrhu vsega je prav lepo biti košarkar v Trevisu. Vsi zaposleni v klubu in dvorani se na vsakem koraku trudijo okoli tega, da ti ničesar ne manjka, da se popolnoma posvečaš košarki.«
Svojčas ste igrali tudi v Olimpiji, kjer pa se še kar borijo s sanacijo.
»Vem, da jim ni lahko. Sicer pa sem bil ob zadnjem igranju v Olimpiji tisti grešni kozel, na katerega se je vse zlilo in zgrinjalo zaradi neadekvatnih rezultatov. Sezona je bila slaba, a dal sem vse do sebe. Na tem mestu tudi prevzemam del odgovornosti in krivde za neuspeh, vsega pa ne morem.«
V zadnjih letih ste se precej selili.
»V Milanu sem igral dobro, a sem bil le menjava. V Turčiji sem dobro služil, a ni bilo rezultatov. Potem se je javil moskovski CSKA. Tak klub te pokliče enkrat v življenju. Sploh nisem okleval, svoje je dodal še Matjaž Smodiš, ki si je želel, da bi mu s svojim prihodom malce olajšal življenje v Moskvi. Lepo je bilo, Matjaž in njegova žena Andreja sta mi bila v veliko pomoč, a po koncu sezone sem spet ostal brez kluba.«
Pika na i lanski sezoni je bila vest, da vas Božidar Maljković ni uvrstil na seznam igralcev, na katere računa.
»Tega nisem pričakoval. Oziroma drugače povedano – pričakoval sem, da me bo kdo o tem obvestil. Pa sem izvedel iz medijev, povrhu tega je bilo na moj račun izrečenih veliko laži. Tega ne dovolim.«
Privoščili ste si mesec dni oddiha. Ste po vsem tem razmišljali, da bi morda kar končali kariero?
»Da. Prav ta nevpoklic v reprezentanco je bila pika na i, zaradi katere sem začel razmišljati, ali naj se kar upokojim. Ne potrebujem tega, da se nekomu dokazujem in se borim z mlini na veter.«
Očitno se je potem nekaj zgodilo.
»Poklical me je Saša Đorđević, ki je bil eden od mojih idolov na športni poti. Predlagal je, da se dobiva na kosilu, saj bi mi rad predstavil svojo vizijo mojega igranja. Povsem neobvezno in brez pričakovanj sem se z agentom Borisom Gorencem odpravil v Koper. Po 10 minutah me je prepričal, hotel sem igrati v Bennetonu. Ker je bil klub v težavah, smo se domenili za ustni dogovor z opcijo, da imam proste roke, če se klub proda.«
Mnogi so ravno v vas in vašem očetu videli glavni problem in izvor vseh težav v reprezentanci leta 2010.
»Igral sem po 15 minut, pa še to bolj ali manj na mestih strelca in krila, ne pa kot organizator igre. Po drugi strani pa je tako, da smo Bečiroviči vedno neki grešni kozli.«
Očitno pa vas bolj cenijo v tujini kot doma?
»V uteho nam je lahko le to, da nismo edini. Spomnite se Marka Miliča, ki so ga nagnali iz Olimpije. Ljudje božji, tale odpisani Marko je danes kapetan Cremone, eden boljših igralcev na svoji poziciji v močni italijanski ligi, povrhu pa košarkar in človek, ki bi ga zaradi njegove energije vsakdo imel v ekipi. Slovenska merila so čudna. To boli. Pa ne samo mene.«
Mnogim ni po godu niti Saša Vujačić.
»Saša je super dečko. Že dolgo ga poznam, njegov oče je bil moj trener. Saša ni negativec, kot se ga predstavlja. Drži pa, da je zelo temperamenten in zamerljiv, za kar ga ne obsojam. S prejšnjimi selektorji ima nekaj nerazčiščenih zadev. Naj se to že reši in potem gleda naprej.«
Roko na srce – slovenski košarki se slabo piše. Lorbkov, Miličev, Nesterovićev ni več … Kdo bo igral jutri, pojutrišnjem?
»Ne le stagnacija, kot smo stanje opisali pred leti, ampak slovenski košarki vidno in očitno pada kakovost. Treba bo več vlaganj v delo z mladimi, le to nas lahko reši. Delo, delo in še enkrat delo.«