LENDAVA – Lendava je nogometno mestece, ki se lahko pohvali z najstarejšim nogometnim klubom na območju današnje Slovenije; ustanovljenim leta 1903, le leto dni za slovitim Real Madridom. Morda tudi v tem podatku tiči razlog, da imajo, če verjamete ali ne, v Madridu klub prijateljev lendavske Nafte.
Živijo na stari slavi
Žal Lendavčani danes preživljajo ene najtežjih dni v več kot stoletni zgodovini kluba, a če kazalce časa zavrtimo nazaj, je veliko spominov, ki najmanjši kraj v slovenski prvoligaški družbi navdajajo s ponosom. Kakor koli že – nogomet v Lendavi živi in bo živel – za krivice pa so Lendavčani toliko bolj občutljivi ... Takoj po vojni, v sezoni 1946/47, je Nafta kot prvak Slovenije predstavljala slovenski nogomet v prvi zvezni ligi nekdanje Jugoslavije. Mestece je takrat štelo okrog 2200 prebivalcev, na Naftinih prvoligaških srečanjih pa se jih je nagnetlo v povprečju okrog 3000! Kako tudi ne, ko so v Lendavo prihajali Hajduk, Partizan, Crvena Zvezda, Dinamo ... Denar je sveta vladar, poleg izjemne generacije pa so cvetela še naftna polja. No, majhna Lendava brez prave podpore širšega okolja takšnega finančnega zalogaja ni mogla prenesti in naftaši sezone niso odigrali do konca. Eden izmed akterjev, lendavska nogometna legenda Jože Gerenčer, kapetan »zlate generacije« v srečanju z vodilnim klubom tistega časa, beograjskim Partizanom, je edini še živeči iz ekipe takratne prvoligaške Nafte.
Spomini, spomini
Drugega julija bo praznoval 90 let, a se še vsega dobro spominja: »Partizan je, takoj po vojni, imel dominantno vlogo in prav proti njemu, čeprav je bila Nafta poražena z 2 : 0, smo odigrali najboljšo tekmo. Sicer pa je bilo premierno srečanje doma proti Hajduku, ki smo ga po hudem boju izgubili z 1 : 3. Srečanj proti »veliki četvorki« ne moreš pozabiti, saj je bil jugoslovanski nogomet v tistem obdobju izjemno cenjen. Ko se tako, predvsem s pomočjo že porumenelih člankov in slik, vračaš v preteklost in urejaš kamenčke v mozaiku spominov, se človeku vračajo dogodki ... V Nišu smo premagali Železničarja z 1 : 0 in v vzdušju tistega povojnega navdušenja so nam že na železniški postaji priredili sprejem. Nagovor 'Dragi bratje Slovenci ...' se je kaj hitro spremenil v spontan smeh, saj je naš obrambni igralec Božič reagiral z besedami: Kakšni Slovenci!? Vsi so to Madžari, le jaz sem Međimurec (Hrvat)!« Takih anekdot je bilo precej: »Kako tudi ne, ko smo se na dolge poti odpravljali s kamionom – večinoma do Zagreba, od tam pa na vlak za Sarajevo, Skopje, Niš, Beograd ... Na teh dvodnevnih potovanjih smo imeli s sabo pristno domačo hrano (domač kruh, zaseko, klobase) in pijačo – brezalkoholno,« doda legenda iz Lendave.
Še vedno mu srce bije za nafto
Na pragu 90. leta ga predvsem noge ne ubogajo kot nekoč, a če le more, pride na Naftine tekme. Pravi, da je bil počaščen, ko je, okroglih 60 let po zgodovinskem prvenstvenem srečanju s Hajdukom, dobil čast, da je izvedel začetni udarec na prijateljski tekmi Nafte in splitskega prvoligaša v lendavskem športnem parku. Dodatno veselje pa so mu pripravili naftaši, ki so premagali Hajduka s 3 : 2 in temu po toliko letih vrnili dolg. Gerenčer pa je znan po tem, da je igral v madžarski prvi ligi. Prav njihov nogomet je bil v tistem obdobju na vrhuncu slave. Puskasova »zlata konjenica« se je vpisala v zgodovino svetovnega nogometa in Madžari so bili prvi, ki so na slovitem Wembleyju zrušili mit o nepremagljivosti Angležev na njihovem terenu. Legendarni Madžar, tako Gerenčer, se ob našem sogovorniku ni naigral. Tega se še posebno rad spominja. »V mojih časih ni bilo igrišč z umetno travo, mrež, polnih žog, pa tudi za drese se nismo vlekli, ker smo imeli le komplet, dva ...« zaključi svoj pogled tja daleč nazaj.
