Letos mineva 86 let od začetkov hokeja na ledu pri nas. V nekdanji državi je bil ta edini kolektivni šport, v katerem so imeli slovenski igralci prevladujočo vlogo, saj je v vseh reprezentančnih vrstah sodelovalo več kot štiri petine športnikov iz Slovenije, podobno je bilo tudi v funkcionarskih vrstah, v raznih telesih Mednarodne hokejske zveze (IIHF) pa so od nekdaj sedeli le Slovenci. Zdaj imamo tam Nestla Aljančiča, a najbrž le do konca mandata, saj ga naša zveza ne podpira več in bo predlagala drugega kandidata.
Igrajo v tujini
Slovenija ima le šest ledenih dvoran in nekaj več kot 170 članskih igralcev, kljub temu pa se bodo te dni v Stožicah naši hokejisti ponovno potegovali za vstop v najelitnejšo divizijo svetovnega hokeja, kar spada na področje znanstvene fantastike. Res pa je, da kopica naših fantov igra v močnih klubih Avstrije, Nemčije, Švedske, Danske, Francije, Češke, Slovaške, Hrvaške in še kje, dva najboljša, Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka, pa imamo celo v daleč najmočnejši ligi na svetu, NHL, o čemer smo nekoč lahko le sanjali. Na SP v Stožicah ne bosta igrala, zato pa je na seznamu igralcev selektorja Matjaža Kopitarja več kot 20 takih, ki igrajo v tujini.
V elitni skupini A smo se prvič merili leta 2002 na Švedskem, leto prej nam je v Ljubljani na prvenstvu skupine B uspel veliki met – osvojitev prvega mesta in uvrstitev med najboljše. Takrat je našim poveljeval Matjaž Sekelj, od igralcev, ki bodo tudi v Stožicah, pa je bil zraven le Marcel Rodman, vsi drugi so že hokejski upokojenci. No, ob ledeni ploskvi bosta poleg Kopitarja pomočnik Nik Zupančič, za vratarje pa bo skrbel nekdanji vratar Gaber Glavič. Kajpak bo zelo blizu tudi generalni sekretar HZS Dejan Kontrec.
Farsa v nedeljo
Za naše je bila odločilna nedelja, 21. aprila 2001. Že dopoldne sta Velika Britanija in Kazahstan uprizorila pravo hokejsko farso. Očitno je šlo za dogovor, nekateri so po tivolski dvorani videli letati razne strice s kovčki z denarjem, Kazahstanci pa so se na ledu dobesedno umikali nasprotnikom, ki so zmagali z 11 : 2. Slovenija je morala tako za napredovanje v skupino A na zadnjem srečanju prvenstva premagati Estonce z 12 zadetki razlike. Čeprav je Robert Ciglenečki prvič zadel šele v 17. minuti, so naši na koncu zmagali kar s 16 : 0. V naslednji sezoni je Slovenijo čakalo prvo prvenstvo elitne skupine na Švedskem.
Tam smo obstali med elito, nato pa naslednje leto izpadli na Finskem; domačini so nas povozili celo z 12 : 0. Toda že leta 2004, prvenstvo druge skupine je bilo na Poljskem, nam je uspela vrnitev. Takrat je bil z našimi kot vodja reprezentance prvič nekdanji odlični branilec Olimpije in reprezentance v Jugi, Bogdan Jakopič - Jaka. Danes meni, da smo tiste aprilske dni odigrali najboljše prvenstvo v dresih samostojne Slovenije. Takrat so bili postavljeni temelji današnje reprezentance, ki jo je v Gdansku vodil karizmatični Finec Kari Savolainen, njegov pomočnik je bil današnji selektor Kopitar. Mimogrede: na tem prvenstvu je dokončno zasijala vratarska zvezda – ob Tonetu Galetu, Rudiju Knezu in Cvetu Pretnarju še en Jeseničan, Robert Kristan. Kontroverzni Lix, kot mu pravijo hokejisti, je branil kot utrgan.
Zastrupitev s hrano
Toda sprva je kazalo slabo. Na priprave pred prvenstvom je Savolainen naše odpeljal kar v svojo domovino: zdelo se je logično, Poljska in Gdansk sta bila na Finskem tik pred nosom, mnogo bliže, kot če bi tja prileteli iz Slovenije. A kaj, ko so se skoraj vsi naši na Finskem zastrupili s hrano, menda je bil kriv golaž. Najhuje je bilo s prvim vratarjem Glavičem, ki so ga takoj po prihodu kar z letališča v Gdansku odpeljali na infuzijo. Toda če so imeli naši spuščene hlače zaradi prebavnih težav, so jih imeli zaradi strahu pred tedanjimi risi še bolj naši prvi nasprotniki, Južni Korejci. »Niti čez sredo si niso upali zadrsati, 10 : 2 smo jih povozili. Pozneje, ko so se umirili tudi želodci, pa smo dotolkli še Italijane in Poljake,« se spominja Jaka, ki je bil zatem z našimi kot vodja še dvakrat, med starimi sabljami pa je skoraj edini, ki je kot funkcionar zraven tudi tokrat v Stožicah.
