Gogi, tako ga kličejo prijatelji, je hotel biti nogometaš. Tako kot oče. Po poškodbi je moral zamenjati šport in odločil se je za košarko. Tako kot mama. »Suhe roke in noge kot piškotki,« se ga zdaj, ko Gogi blesti v ligi NBA, spominja Spasoje Todorović, ki je z Goranom Dragićem delal v njegovem prvem klubu, Iliriji.
Suhljati, 193 centimetrov visoki mladenič, ki se še spominja, kako je v Iliriji kot najstnik podajal žoge Rašu Nesteroviću, je hitro napredoval. Iz Ilirije v Slovan, kjer ga je treniral Jure Zdovc, v Španijo, od koder so ga kmalu posodili nazaj v Slovenijo, v Olimpijo. Ambicioznega mladeniča, ki si ga zaradi njegove energije in volje do dela v svoji ekipi želi prav vsak trener, kot pravi Zdovc, pa je vleklo naprej. V ligo NBA. Med košarkarske velikane in veličine. Njegov idol je bil, jasno, Michael Jordan. Stene Gogijeve sobe so bile polepljene z Jordanovimi posterji, in ker je ob treh zjutraj gledal tekme lige NBA, je včasih zamujal v šolo.
Od Tragica do Dragona
Gogi, neustrašni fant iz ljubljanskih Kosez, je pri svojih 21 letih, potem ko je kar sam prispeval del denarja za odkup pogodbe od takratnega španskega delodajalca, zaigral pri Phoenixu. Ob idolu in učitelju Stevu Nashu. Sprva ni šlo najbolje. Nekaj časa so mladega Slovenca klicali Tragic. Zdaj je njegov vzdevek Dragon.
Prva tekma, na kateri je v dresu Phoenixa zares zablestel, je bila tista, na kateri je v občinstvu prvič sedela tudi njegova Maja. Vedno naj bo poleg, mu je takrat rekel navdušeni menedžer.
V za Gogija rahlo prevročem Phoenixu se je tu in tam vnelo tudi na igrišču. Ameriški mediji, ki obožujejo šov, so zelo napihnili incident, do katerega je prišlo med Gogijem in Sašem Vujačićem, ki je igral v dresu LA Lakersov. Tekma je bila napeta, živci so jima malo popustili. Nič resnega pravzaprav, je takrat rekel Goran in upal, da med njima ni več nobene zamere.
Življenje profesionalnega košarkarja v ligi NBA je stresno. Veliko treningov in tekem, malo prostega časa. Gogi ga najraje preživlja z Majo, rad gleda filme, in kolikor mu čas dopušča, klepeta z domačimi v Sloveniji. Zelo je navezan in hkrati zelo ponosen na brata Zorana. Fanta – mirnejši in bolj trmasti Goran ter živahnejši in prilagodljivejši Zoran – sta se v otroštvu tudi kdaj stepla, a drugače sta se vedno dobro razumela. Goranu je šlo v najstniških letih kdaj na živce, da ga je mlajši brat posnemal, kasneje mu je prijalo. Do mlajšega, čedalje uspešnejšega brata je včasih rahlo zaščitniški, a le zato, ker ga spodbuja in želi, da uspe. Nekoč bi rad z njim igral skupaj – ne le v reprezentanci, ampak tudi v kakšnem klubu v NBA.
Odločilna trojka
Gogi v ameriški ligi še vedno uživa, čeprav so ga lani vodilni možje Phoenixa nepričakovano in čez noč prodali v Houston, menda pa je bil nekaj časa v igri celo za prestop k Lakersom. Takšno je pač življenje profesionalcev v NBA. Goran je šel, Maja pa seveda z njim.
Houstonske rakete so novinca dobro sprejele. On jim je gostoljubje povrnil z odličnimi igrami. Zares zablestel pa je, tudi zaradi zdravstvenih težav prvega organizatorja igre Houstona Kyla Lowryja, v zadnjih tednih. Iz koristnega igralca s klopi se je Gogi prelevil v vodilnega moža prve peterke, ki nasprotnikom para živce in odloča o izidu tekme v zadnjih sekundah. Nedavno mu je po tekmi Houstona z Lakersi, na kateri je Goran v zadnjih sekundah zadel odločilno trojko, z objemom čestital tudi sloviti Kobe Bryant. Vprašali so ga, kako je, ko te objame tak zvezdnik, Gogi pa je hladnokrvno odgovoril: »Nič posebnega. Kot objem vsakega drugega človeka.«
Gogi oziroma Dragon, zmaj iz ljubljanskih Kosez, doživlja svoje zvezdniške trenutke. Ameriški mediji se tepejo zanj, še vedno simpatični in prijazni fant iz male Slovenije, ki v ZDA najbolj pogreša mamino kuhinjo, pa se trudi ustreči vsem.
Veseli se evropskega prvenstva v košarki v Sloveniji, pred domačim občinstvom, ki bi se mu rad predstavil v najboljši formi. In morda tudi za reprezentanco zadel kakšno odločilno trojko, s kakršnimi zdaj navdušuje v najmočnejši ligi na svetu. Gogi živi svoje sanje, posterji z njegovo podobo pa zagotovo krasijo stene v sobi marsikaterega košarkarskega nadobudneža.
Pet vprašanj za Gorana Dragića Vaša najizrazitejša značajska lastnost? |
