»Tri točkice več in okus po slavju. Še bo treba delati. Dajmo, Madrid! Dobra slikica!« Sergio Ramos je zgornji zapis na twitterju in sliko slavja v prostorih gostujoče slačilnice stadiona Camp Nou objavil v soboto 14. minut čez deseto zvečer. Vsega dobrih 20 minut zatem, ko je zadnji sodniški pisk na el clasicu dokončno potrdil konec prevlade verjetno najboljše nogometne ekipe vseh časov. Barcelona je bila pod vodstvom Pepa Guardiole v preteklih treh sezonah trikrat španski prvak in ob tem dvakrat postala evropski prvak. Popolni izplen ji je spomladi 2010 preprečil le Jose Mourinho z Interjem. Zgolj s taktičnega vidika je Mourinho leta 2010 upravičil sloves samooklicanega The Special Ona.
Klubu je bilo treba povrniti blišč
In tako je Mourinha pot pripeljala do Reala, kjer je imel priložnost izzvati najboljšo ekipo vseh časov, ki ga je kot trenerja nekoč zavrnila. V Madridu je moral padlemu velikanu vrniti stari blišč. Po prvotnih zaušnicah Guardiolove ekipe je moral postati mnogo sodobnejši trener, kot je bil kljub svojim uspehom na klopi Porta, Chelseaja in Interja. »Moštvo brez osebnosti« in igranje v slogu prestrašenih »mišk« je legenda kluba Alfredo Di Stefano po prvi sezoni v Španiji ocenil predstave Mourinhove ekipe. Real je s 102 zadetkoma le za pet golov zaostal za rekordom lige. A v igri proti Barceloni ni imel možnosti, hkrati pa je z obrambnimi predstavami in grobostjo kot obliko odgovora na tehnično dovršenost Barcelone deloval kot prestrašena podeželska ekipica. Ker je Mourinho s svojim načinom igre lahko slavil le na posameznih tekmah – kot je omenjeni finale pokala – in ne v ligaškem boju zoper Barcelono, je bil prisiljen v posodobitev svoje strategije. In ravno zato je sobotna zmaga.
V prepovedanem položaju kar petkrat
Real ob slavju z 2 : 1 na gostujočem Camp Nouu ni igral bunkerja. Barcelona se je v prepovedani položaj ujela kar petkrat, ker je Mourinho s hitrim Ramosem v zadnji vrsti postavil svojo obrambo v zadnjih mesecih dlje od svojih vrat. Na položaju, rezerviranem za desetke, je skoraj vso tekmo odigral igralec s številko deset Mesut Özil. Mourinho v preteklosti na največjih tekmah ni zaupal desetkam, ki niso garale v obrambi. Toda Özil je z asistenco za zmagoviti zadetek poplačal trenerju njegovo spreobrnitev. Da ne bo pomote, Mourinho kljub vsemu ostaja pragmatičen trener. Barceloni je prepustil 72 odstotkov posesti žoge in svoje štiri branilce raje zavaroval z dvema obrambnima vezistoma. Toda s 109 zadetki je že štiri kroge pred koncem prvenstva za dva gola presegel rekord lige, ki ga je v sezoni 1989/90 postavilo eno od sanjskih moštev Reala.
Še vedno ne govori z mediji
The Special One po tekmi tradicionalno ni želel govoriti s španskimi mediji. Na drugi strani mu je Pep Guardiola zaradi sedmih točk naskoka čestital ob osvojitvi naslova. Barcelona je v želji po prevladi na sredini igrišča v letu 2012 šla predaleč. Messi je igral vse preveč blizu svojim vratom in namesto globokega napadalca postajal vse bolj zvezni igralec, Barcelona je v napadu – še posebno po poškodbi Davida Ville in ob premalo natančnem Alexisu Sanchezu – posledično imela premalo opcij. Preusmeritev Inieste na levi bok zaradi prihoda Cesca Fabregasa ni bila najbolj posrečena. Iniesta je s predori proti sredini sicer še povečal kontrolo Barçe nad igro, a ekipa je izgubila širino. To je bilo še toliko razvidnejše ob igri s tremi branilci, ko je igral široko le še Dani Alves. Pomanjkanje širine na levi strani je Guardiola v soboto poskušal izničiti s Tellom, a mladenič pri strelih ni bil kos nalogi rešitelja. Zaradi Realove preusmeritve k napadalnejšemu in sodobnejšemu nogometu ter Barcelonine prevelike zgoščenosti na sredini ter premalo direktnega nogometa bo beli balet v letošnji sezoni zasluženo španski prvak.